1 Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu.

2 Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. 3 David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?« 4 David je poslal sle in jo je vzel. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo.

5 Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.« 6 Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu. 7 Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj. 8 Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo. 9 Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. 10 Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?« 11 Urijá je rekel Davidu: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih; tudi moj gospod Joáb in hlapci mojega gospoda taborijo na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal s svojo ženo! Kakor živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil tega!« 12 Tedaj je David rekel Urijáju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urijá v Jeruzalemu ta in naslednji dan. 13 David ga je povabil, da je jedel in pil pred njim in ga je upijanil. Zvečer pa je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo.

14 Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju. 15 V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« 16 Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. 17 Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl.

18 Joáb je dal Davidu sporočiti o vsem, kar se je zgodilo v boju. 19 Zapovedal je slu in rekel: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo v boju, 20 in če se kralj razsrdi in ti reče: ›Zakaj ste se šli bojevat tako blizu mesta? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja? 21 Kdo je ubil Jerubéšetovega sina Abiméleha? Mar ni ženska vrgla nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ – tedaj reci: ›Tudi tvoj služabnik Urijá je umrl.‹«

22 Sel je šel in prišel k Davidu ter povedal vse, kar mu je bil Joáb naročil. 23 Sel je torej rekel Davidu: »Možje so bili močnejši od nas. Prišli so ven proti nam na polje, mi pa smo jih potisnili do mestnih vrat. 24 Toda strelci so streljali na tvoje hlapce z obzidja in tako so nekateri izmed kraljevih hlapcev umrli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urijá je mrtev.« 25 David je rekel slu: »Tako reci Joábu: ›Naj te ta stvar ne vznemirja, kajti meč žre zdaj tako zdaj drugače. Okrepi svoj napad na mesto in ga razdeni!‹ Tako ga opogumi!«

26 Ko je Urijájeva žena slišala, da je njen mož Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom. 27 Ko je bilo žalovanje mimo, je David poslal ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v Gospodovih očeh.

1 In Gospod je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog. 2 Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda, 3 ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči. 4 Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.« 5 David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti! 6 Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!«

7 Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. 8 Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. 9 Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. 10 Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹ 11 Tako govori Gospod: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca. 12 Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«

13 David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: »Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl. 14 Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.« 15 In Natán je odšel v svojo hišo.

Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel. 16 David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh. 17 Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi. 18 Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« 19 David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.«

20 Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v Gospodovo hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. 21 Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« 22 Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Gospod ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ 23 Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.«

24 David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. Gospod ga je ljubil 25 in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi Gospoda mu je dal ime Jedidjá.

26 Joáb se je bojeval proti Rabi Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto. 27 Nato je Joáb poslal k Davidu sle in sporočil: »Bojeval sem se proti Rabi in že zavzel vodno mesto. 28 Zdaj torej zberi preostalo ljudstvo, se utabôri pred mestom in ga zavzemi, da jaz ne zavzamem mesta in se ne poimenuje po mojem imenu.« 29 David je zbral vse ljudstvo, šel proti Rabi, se bojeval proti njej in jo zavzel. 30 Vzel je njihovemu kralju krono z glave, talent zlata težko, na njej je bil dragocen kamen. In položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. 31 Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem.