1 Tedaj je Korah, sin Jichárja, sinú Kehátovega, sinú Levijevega, vzel Eliábova sinova Datána in Abiráma in Peletovega sina Ona izmed Rubenovih sinov. 2 Vzdignili so se pred Mojzesom in z njimi dvesto petdeset mož izmed Izraelovih sinov, knezi skupnosti, poslanci občestva, ugledni možje. 3 Zbrali so se proti Mojzesu in Aronu in jima rekli: »Predaleč sta šla! Vsi člani skupnosti so sveti in Gospod je med njimi. Zakaj se povzdigujeta nad Gospodovo občestvo?« 4 Ko je Mojzes to slišal, je padel na obraz. 5 Potem je govoril Korahu in vsej njegovi družbi in rekel: »Zjutraj bo Gospod dal vedeti, kdo je njegov in kdo je svet, da ga pusti v svojo bližino; kogar si je izbral, tega bo pustil v svojo bližino. 6 Storite tole: vzemite kadilnice, Korah in vsa njegova družba, 7 jutri denite vanje ognja in pred Gospodom položite nanj kadilo; kogar bo Gospod izbral, je svet. Predaleč ste šli, Levijevi sinovi!« 8 Potem je Mojzes rekel Korahu: »Poslušajte vendar, Levijevi sinovi: 9 Ali vam je premalo, da vas je Izraelov Bog ločil od Izraelove skupnosti, da bi vas približal sebi in bi opravljali službo pri Gospodovem prebivališču in stali pred skupnostjo in ji stregli? 10 Pustil je k sebi tebe in s teboj vred vse tvoje brate, Levijeve sinove, vi pa terjate še duhovništvo. 11 Torej se ti in vsa tvoja družba zbirate proti Gospodu. Kaj je Aron, da godrnjate proti njemu?«

12 Nato je Mojzes dal poklicati Eliábova sinova Datána in Abiráma. Rekla sta: »Ne greva! 13 Ali ti je premalo, da si nas spravil iz dežele, v kateri se cedita mleko in med, da nas usmrtiš v puščavi, da se hočeš povzdigniti še v vladarja nad nami? 14 Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri se cedita mleko in med, in nisi nam dal v posest njiv in vinogradov. Mar hočeš tem možem iztakniti oči? Ne greva!« 15 Mojzes se je silno razsrdil in rekel Gospodu: »Ne glej na njihovo daritev! Niti enega osla nisem vzel od njih in nikomur izmed njih nisem storil nič žalega.«

16 Potem je Mojzes rekel Korahu: »Ti in vsa tvoja družba bodite jutri pred Gospodom, ti, oni in Aron! 17 Vzemite vsak svojo kadilnico in denite vanjo kadila! Prinesite pred Gospoda vsak svojo kadilnico, dvesto petdeset kadilnic, tudi ti in Aron, vsak svojo kadilnico!« 18 Tedaj so vzeli vsak svojo kadilnico in vanjo dali ogenj, nanj pa naložili kadila in se z Mojzesom in Aronom vred postavili k vhodu v shodni šotor. 19 Korah je pri vhodu v shodni šotor zbral proti njima vso skupnost. In Gospodovo veličastvo se je prikazalo vsej skupnosti. 20 Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: 21 »Ločita se od te skupnosti! Na mah jih bom pokončal.« 22 Tedaj sta padla na obraz in rekla: »O Bog, Bog duhov vsega mesa, en sam človek je grešil; se boš mar znesel nad vso skupnostjo?«

23 Nato je Gospod govoril Mojzesu in rekel: 24 »Govôri skupnosti in reci: ›Oddaljite se iz okolice Korahovega, Datánovega in Abirámovega prebivališča!‹« 25 Mojzes je vstal in šel proti Datánu in Abirámu, za njim pa so šli Izraelovi starešine. 26 Govoril je skupnosti in rekel: »Umaknite se od šotorov teh hudobnih mož in ne dotikajte se ničesar, kar je njihovo, da ne boste pogubljeni zaradi njihovih grehov!« 27 Oddaljili so se torej iz okolice Korahovega, Datánovega in Abirámovega prebivališča. Datán in Abirám pa sta stopila ven in stala pri vhodu svojih šotorov z ženami, sinovi in otročiči. 28 Tedaj je Mojzes rekel: »Po tem boste spoznali, da me je Gospod poslal delat vse to, kar sem storil, in da ne ravnam po svoji volji. 29 Če ti umrejo take smrti kakor vsi ljudje in pride nadnje nadloga, kakršna prihaja nad vse ljudi, potem me Gospod ni poslal. 30 Če pa Gospod stori kaj nenavadnega in zemlja odpre svoja usta, tako da pogoltne nje in vse, kar je njihovega, da se živi pogreznejo v podzemlje, potem boste spoznali, da so ti možje zaničevali Gospoda.«

31 Kakor hitro je nehal govoriti vse te besede, so se tla pod njimi razklala. 32 Zemlja je odprla svoja usta in pogoltnila nje, njihove hiše in vse ljudi, ki so bili Korahovi privrženci, z vsem imetjem vred. 33 Z vsem, kar so imeli, so se živi pogreznili v podzemlje. Nato se je zemlja nad njimi zaprla. Tako so izginili iz srede občestva. 34 Ves Izrael, ki je bil okoli njih, je ob njihovem vpitju zbežal; kajti rekli so: »Da zemlja še nas ne pogoltne!«

35 Tedaj je od Gospoda prišel ogenj in použil dvesto petdeset mož, ki so darovali kadilo.