1 Ljudstvo se je začelo pritoževati nad hudim Gospodu na ušesa. Ko je Gospod to slišal, se je vnela njegova jeza; Gospodov ogenj je vzplamenel proti njim in použil obrobje tabora. 2 Tedaj je ljudstvo zavpilo k Mojzesu; ta je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil. 3 Zato je tisti kraj imenoval Tabêra, ker je proti njim vzplamenel Gospodov ogenj.

4 Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? 5 Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. 6 Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.«

7 Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju. 8 Ljudstvo je hodilo okoli, jo nabiralo in mlelo v žrmljah ali trlo v možnarjih, kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; imela je okus oljnatega kolača. 9 Ko je na tabor ponoči padala rosa, je z njo padala tudi mana.