1 Ob koncu sedmih let narêdi odpust! 2 Odpust pa je v temle: roka vsakega upnika, ki je kaj posodil bližnjemu, naj dolg odpusti; naj ne terja svojega bližnjega in brata, kajti odpust je razglašen za Gospoda. 3 Tujca smeš terjati, kar pa je tvojega pri tvojem bratu, naj tvoja roka odpusti.

4 Sicer pa pri tebi ne bo smelo biti reveža; kajti Gospod te bo obilno blagoslovil v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dediščino, da jo vzameš v last, 5 če boš le zvesto poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in vestno izpolnjeval vso to zapoved, ki ti jo danes dajem. 6 Kajti Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil, kakor ti je obljubil, in boš lahko posojal mnogim narodom, sam pa ne boš jemal na pósodo; gospodoval boš nad mnogimi narodi, nad teboj pa ne bodo gospodovali.

7 Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov, v katerem koli kraju v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, 8 temveč mu jo na široko odpiraj in mu rad posojaj, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka. 9 Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli, da bi rekel: »Sedmo leto se bliža, odpustno leto,« in bi bilo tvoje oko hudobno do revnega brata in bi mu ničesar ne dal! Vpil bi h Gospodu zoper tebe in ti bi bil kriv. 10 Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. 11 Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev, ti zapovedujem in pravim: »Široko odpiraj svojo roko bratu, ubožcu in revežu v svoji deželi!«