22 Pavel je torej nastopil pred mestnim svetom. Nagovoril ga je takole:
Dragi Atenci!
Vidim, da ste med najbolj pobožnimi ljudmi, kar jih je.
23 Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše templje. Med njimi sem naletel tudi na nenavaden oltar z napisom:
»Postavljeno v čast bogu, ki ga ne poznamo«
Častite boga, ki ga ne poznate – jaz pa vam zdaj prinašam sporočilo prav o njem!
24 Ta Bog je ustvaril vse vesolje in je Vladar vsega sveta. On ne živi v templjih, ki so jih zgradili ljudje,
25 in ne potrebuje pomoči od nikogar. Nasprotno, on iz trenutka v trenutek daje nam, da živimo in da dihamo. Daje nam vse.
26 Iz enega samega prednika je ustvaril vse človeštvo. Vsem ljudstvom na svetu je pripravil dežele, v katerih lahko prebivajo, in jim dal rodovitne letne čase.
27 Bog nam daje vse to, da bi se začeli spraševati o njem, da bi začutili potrebo po njem in da bi ga končno spoznali. Saj Bog v resnici sploh ni daleč od nikogar.
28 Zaradi njega namreč živimo, se premikamo in sploh obstajamo. To je lepo povedal tudi eden od vaših pesnikov, ki je zapisal:
»Da, mi vsi smo njegovo potomstvo.«
29 Ker smo torej njegovi otroci, ne smemo misliti, da se da Boga predstaviti s človeškimi izdelki. To, kakšen je Bog v resnici, ni prav nič podobno kipom iz zlata, srebra ali kamna, ki jih ustvarjajo izurjeni umetniki po svojih zamislih.
30 Bog tega doslej ni očital, ker ga večina človeštva ni poznala. Zdaj pa vsem ljudem vsepovsod po svetu naroča, naj spremenijo svoje življenje in ga začnejo poslušati.
31 Saj je namreč že določil dan za veliko sojenje, na katerem se bo pošteno in natančno preiskalo vse, kar so delali vsi ljudje na svetu. Tudi sodnik je že izbran: to je človek, ki ga je Bog zanesljivo potrdil s tem, da ga je po smrti nepreklicno vrnil nazaj v življenje.
32 Ko je Pavel rekel, da je nekdo umrl in spet oživel, so se nekateri začeli smejati. Drugi pa so mu rekli:
»O tem bi se lahko pogovarjali še kdaj drugič.«
33 Tako je Pavel odšel z Areopága.
34 Nekaj ljudi je šlo z njim in začeli so zaupati v Vladarja Jezusa. Med njimi sta bila tudi Dionizij, član mestnega sveta, in neka ženska z imenom Dámaris.
|