1 V tretjem letu kraljevanja Jojakíma, Judovega kralja, je prišel Nebukadnezar, babilonski kralj, do Jeruzalema in ga oblegal. 2 Gospod je dal v njegovo roko Jojakíma, Judovega kralja, in del priprav Božje hiše. Te je dal prepeljati v deželo Šinár, v hišo svojih bogov; priprave je spravil v zakladnico svojih bogov.

3 Kralj je rekel Ašpenázu, načelniku svojih evnuhov, naj pripelje izmed Izraelovih sinov, kraljevega ali plemenitega rodu, 4 mladeniče brez vsakršnega madeža, lepe postave, izvedene v vsaki modrosti, vešče v znanju in bistre pameti, ki so dovolj močni, da bi stali v kraljevi palači in bi jih poučili v pismenstvu in jeziku Kaldejcev. 5 Kralj jim je za vsak dan določil obrok od kraljevih jedil in od vina, ki ga je sam pil, in naj jih vzgajajo tri leta, potem pa naj stopijo pred kralja. 6 Bili pa so med njimi izmed Judovih sinov: Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá. 7 Knez evnuhov jim je postavil imena: Danielu je postavil ime Beltšacár, Hananjáju Šadráh, Mišaélu Mešáh in Azarjáju Abéd Negó.

8 Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja, katerega je ta pil. Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati. 9 Bog je naredil, da je Daniel pred knezom evnuhov našel naklonjenost in usmiljenje. 10 Tedaj je knez evnuhov rekel Danielu: »Bojim se svojega gospoda kralja, ki vam je določil jed in pijačo; kajti če bo videl, da so vaši obrazi bolj medli od drugih mladeničev vaše starosti, boste vi krivi, če bo moja glava zapadla kralju.« 11 Tedaj je Daniel rekel stražniku, ki ga je knez evnuhov postavil nad Daniela, Hananjája, Mišaéla in Azarjája: 12 »Poskusi, prosim, deset dni s svojimi služabniki. Naj nam dajejo jesti sočivja in piti vode. 13 Potem naj si ogledajo pred teboj naše obraze in obraze mladeničev, ki uživajo kraljevo jed; in kakor boš videl, takó stori s svojimi služabniki.« 14 Poslušal jih je v tej stvari in jih preizkušal deset dni. 15 Na koncu desetih dni so bili njihovi obrazi videti lepši in bolj rejeni od vseh mladeničev, ki so uživali kraljevo jed. 16 Tako jim je stražnik odvzel jed in vino, ki naj bi ga pili, in jim dajal le sočivja.

17 Bog je dal tem štirim mladeničem znanje in razumnost v vsem pismenstvu in modrosti. Daniel je bil povrhu še izveden v videnjih in sanjah. 18 Ob koncu dni, za katere je kralj rekel, naj jih pripeljejo, jih je knez evnuhov pripeljal pred Nebukadnezarja. 19 Kralj je govoril z njimi in ni jih bilo najti med vsemi, kakor so bili Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá; in so stopili pred kralja. 20 Kralj je ugotovil pri njih, da v vseh rečeh v modrosti in v razumnosti, ki jo je iskal pri njih, desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu. 21 Daniel je ostal tam do prvega leta kralja Kira.

1 V drugem letu Nebukadnezarjevega kraljevanja je imel Nebukadnezar sanje. Njegov duh je bil vznemirjen in njegovo spanje ga je zapustilo. 2 Tedaj je kralj rekel, naj pokličejo čarovnike, vedeževalce, vražarje in kaldejce, da kralju razložijo njegove sanje. Prišli so in stopili pred kralja. 3 Kralj jim je rekel: »Sanjalo se mi je in moj duh se je vznemiril, ker bi rad razumel sanje.« 4 Kaldejci so kralju spregovorili po aramejsko: »Kralj, živel na veke! Povej sanje svojim služabnikom, pa bomo razložili pomen.« 5 Kralj je odgovoril in rekel Kaldejcem: »Naznanjam svojo odločitev: če mi ne razodenete sanj in njihovega pomena, vas bodo razsekali na kosce in vaše hiše spremenili v razvaline. 6 Če pa sanje in njihov pomen razložite, boste od mene prejeli darove in darila in veliko čast; zato razvozlajte sanje in njihov pomen.« 7 Odgovorili so drugič in rekli: »Kralj naj svojim služabnikom pove sanje, pa bomo razložili njihov pomen.« 8 Kralj je odgovoril in rekel: »Zagotovo vem, da hočete pridobiti čas, ker veste za mojo neizpodbitno besedo. 9 Če mi ne razložite sanj, bom imel za vas le eno sodbo: da ste se namenili govoriti pred menoj lažnivo in neugodno besedo, dokler se ne menja čas. Zato mi povejte sanje in vedel bom, da mi morete razložiti tudi njihov pomen.« 10 Kaldejci so odgovorili pred kraljem in rekli: »Ni človeka na zemlji, ki bi mogel razložiti kraljevo besedo. Kajti noben še tako velik in mogočen kralj ni zahteval takšne reči od nobenega čarovnika ali vedeževalca ali kaldejca. 11 Reč, ki jo kralj zahteva, je težka, in ni ga, ki bi jo mogel pred kraljem pojasniti, razen bogov, ki pa ne stanujejo s smrtniki.«

12 Kralj je bil zaradi tega silno jezen in togoten ter je rekel, naj pokončajo vse babilonske modrece. 13 Ko je izšel ukaz, da pobijejo modrece, so iskali tudi Daniela in njegove tovariše, da bi jih pomorili. 14 Tedaj se je Daniel modro in razumno obrnil na Arjóha, načelnika kraljeve telesne straže, ki je prišel, da bi pobil babilonske modrece. 15 Odgovoril je in rekel Arjóhu, kraljevemu poveljniku: »Zakaj tako strog ukaz od kralja?« Tedaj je Arjóh Danielu razložil stvar. 16 Daniel pa je stopil in si od kralja izprosil, naj mu da čas, ko bo lahko razložil kralju pomen sanj.

17 Daniel je tedaj odšel v svojo hišo in stvar razložil svojim tovarišem, Hananjáju, Mišaélu in Azarjáju; 18 tudi naj si izprosijo milosti od Boga nebes zaradi te skrivnosti, da Daniel in njegovi tovariši ne bi bili pokončani skupaj z drugimi babilonskimi modreci. 19 Nato je bila Danielu v nočnem videnju skrivnost razodeta; in Daniel je hvalil Boga nebes. 20 Odgovoril je Daniel in rekel:

24 Potem je Daniel odšel k Arjóhu, katerega je kralj določil, da pokonča babilonske modrece. Prišel je in mu rekel takole: »Ne pobijaj babilonskih modrecev; pelji me pred kralja in razložil bom kralju pomen sanj.«

25 Arjóh je tedaj Daniela hitro peljal pred kralja in mu rekel takole: »Med sinovi judovskih izgnancev sem našel moža, ki bo razložil kralju pomen.« 26 Kralj je odgovoril in rekel Danielu, ki mu je bilo ime Beltšacár: »Ali mi res moreš razodeti sanje, ki sem jih videl, in njihov pomen?« 27 Daniel je odgovoril kralju in rekel: »Skrivnosti, po kateri kralj vprašuje, ne morejo kralju pojasniti modreci, vedeževalci, čarovniki in zvezdogledi. 28 Vendar pa je Bog v nebesih, ki razlaga skrivnosti, in on bo oznanil kralju Nebukadnezarju, kaj se bo zgodilo v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnje tvoje glave na tvojem ležišču so bili: 29 Ti, o kralj, si na svojem ležišču razmišljal o tem, kaj se bo zgodilo poslej. On, ki razodeva skrivnosti, ti naznanja, kaj se bo zgodilo. 30 Ta skrivnost mi je bila razodeta, ne po modrosti, ki je od vseh živih v meni, ampak zato, da se kralju naznani pomen in se razodenejo misli tvojega srca.

31 Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila orjaška in njen blesk je bil izreden; pred teboj je stala in njen videz je bil grozen na pogled. 32 Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in roke iz srebra, njen trebuh in ledja iz brona, 33 njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. 34 Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih zdrobil. 35 Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter so postali kakor pleve na poletnih skednjih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo več za njimi. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in napolnil vso zemljo.

36 To so sanje; in njihov pomen povemo pred kraljem. 37 Ti, o kralj, kralj nad kralji, ki ti je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo 38 povsod, kjer koli prebivajo človeški sinovi, poljske živali in ptice neba, in ki je dal v tvojo roko oblast nad vsem, ti si glava iz zlata. 39 Za teboj vstane drugo kraljestvo, manj mogočno od tvojega; nato tretje kraljestvo, tisto iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. 40 Četrto kraljestvo bo trdno kakor železo. Ker bo iz železa, bo zdrobilo in strlo vse, kot železo, ki vse to razbije, zdrobi in razbije. 41 Potem si videl noge in prste, deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa. Kraljestvo bo razdeljeno, vendar bo v njem nekaj trpežnosti železa, kajti videl si, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. 42 Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden, drugi del pa krhek. 43 Ker si videl železo, pomešano z lončarskim ilom, to pomeni, da se bo človeško seme pomešalo, vendar se ne bodo držali drug drugega, kakor se tudi železo ne more pomešati z ilom. 44 V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo ostalo na veke. 45 Kajti videl si, da se je brez človeških rok utrgal z gore kamen in zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Veliki Bog tako oznanja kralju, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njihov pomen je zanesljiv.«

46 Tedaj je kralj Nebukadnezar padel na svoj obraz in se poklonil Danielu. Rekel je, naj Danielu darujejo jedilno in kadilno daritev. 47 Kralj je odgovoril in rekel Danielu: »Resnično, vaš Bog je Bog nad bogovi, Gospod nad kralji, ki razodeva skrivnosti, kajti mogel si razodeti to skrivnost.« 48 Nato je kralj povišal Daniela in ga obdaril z mnogimi bogatimi darili. Dal mu je oblast nad vso babilonsko pokrajino in bil je višji predstojnik vsem modrecem v Babilonu. 49 Toda Daniel je prosil kralja, naj izroči upravo babilonske pokrajine Šadráhu, Mešáhu in Abéd Negóju; Daniel pa je ostal v kraljevi palači.

1 Kralj Nebukadnezar je dal napraviti zlato podobo. Njena višina je bila šestdeset komolcev, njena širina šest komolcev; postavil jo je v dolini Dura v babilonski pokrajini. 2 Nato je kralj Nebukadnezar poslal po satrape, načelnike, upravnike, svetovalce, zakladnike, sodnike, višje uradnike in vse voditelje pokrajine, da bi se zbrali, in jim ukazal, naj pridejo k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar. 3 Tedaj so se zbrali satrapi, načelniki, upravniki, svetovalci, zakladniki, sodniki, višji uradniki in vsi voditelji pokrajine k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar; postavili so se pred podobo, ki jo je postavil Nebukadnezar. 4 Glasnik je z močjo naznanil: »Vam, ljudstvom, narodom in jezikom, je rečeno: 5 V trenutku, ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil, se vrzite na tla in molite zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar. 6 Kdor se ne bo vrgel na tla in je ne bo molil, bo še isto uro pahnjen v gorečo, ognjeno peč!« 7 V trenutku, ko so torej vsa ljudstva slišala glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja in vseh vrst glasbil, so se vrgla na tla vsa ljudstva, narodi in jeziki in so molili zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar.

8 Tako so v tistem času pristopili možje Kaldejci in lažno obtožili Jude. 9 Spregovorili so in rekli kralju Nebukadnezarju: »Kralj, živel na veke! 10 Ti, o kralj, si izdal ukaz, naj vsak človek, ki sliši glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil, pade na tla in moli zlato podobo. 11 Kdor pa ne pade na tla in ne moli, naj bo pahnjen v gorečo, ognjeno peč. 12 Tukaj pa so nekateri judovski možje, ki si jim zaupal upravo babilonske pokrajine, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó. Ti možje se ne zmenijo zate in za kraljev ukaz. Tvojim bogovom ne služijo in zlate podobe, ki si jo postavil, ne molijo.«

13 Tedaj je Nebukadnezar v strašni jezi in togoti rekel, naj pripeljejo Šadráha, Mešáha in Abéd Negója; tako so bili ti možje pred kraljem. 14 Nebukadnezar je spregovoril in jim rekel: »Ali je res, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó, da ne služite mojim bogovom in ne molite zlate podobe, ki sem jo postavil? 15 Ali ste zdaj torej pripravljeni, da se vržete na tla in molite podobo, ki sem jo napravil, brž ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil? Če je ne boste molili, vas bodo pri priči pahnili v gorečo, ognjeno peč; in kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz mojih rok?«

16 Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so kralju Nebukadnezarju odgovorili in rekli: »Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali. 17 Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj. 18 Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.«

19 Tedaj se je Nebukadnezar raztogotil in izraz njegovega obraza se je spremenil nasproti Šadráhu, Mešáhu in Abéd Negóju. Spregovoril je in rekel, naj peč sedemkrat bolj zakurijo, kakor so jo prej. 20 Najmočnejšim možem v svoji vojski pa je rekel, naj zvežejo Šadráha, Mešáha in Abéd Negója ter jih vržejo v gorečo, ognjeno peč. 21 Brž so te može zvezali in jih oblečene v njihove suknje, pokrivala in druga oblačila vrgli v gorečo, ognjeno peč. 22 Kajti kraljev ukaz je bil silno strog, peč pa močno zakurjena. Tako je ognjeni plamen do smrti ožgal može, ki so vzdignili Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. 23 Ti trije možje Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so bili tako zvezani vrženi v gorečo, ognjeno peč.

24 Tedaj je kralj Nebukadnezar v hipu ostrmel in hitro vstal. Vprašal je in rekel svojim svetovalcem: »Mar nismo vrgli treh zvezanih mož v ogenj?« Odgovorili so in rekli kralju: »Res je, o kralj.« 25 Odgovoril je in rekel: »Glejte, vidim štiri može razvezane, kako hodijo sredi ognja, ne da bi bili poškodovani; in četrti je podoben sinu bogov.« 26 Nato se je Nebukadnezar približal odprtini goreče, ognjene peči. Spregovoril je in rekel: »Šadráh, Mešáh in Abéd Negó, služabniki Boga Najvišjega, pridite ven in stopite sem!« In Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so takoj stopili iz ognja. 27 Tedaj so se zbrali satrapi, kraljevi namestniki, upravniki in kraljevi uradniki ter videli te može, pri katerih ogenj ni imel nobene moči nad njihovimi telesi: lasje na njihovih glavah niso bili osmojeni, njihova oblačila niso bila spremenjena in nanje ni prišel vonj po ognju. 28 Nebukadnezar je spregovoril in rekel: »Hvaljen bodi Bog Šadráhov, Mešáhov in Abéd Negójev, ki je poslal svojega angela in osvobodil svoje služabnike, kateri so zaupali vanj, prestopili kraljev ukaz in bili pripravljeni žrtvovati svoja telesa, da ne bi častili nobenega drugega boga in ga ne molili, razen svojega Boga. 29 Zato zdaj ukazujem: ›Kdor koli, ne glede na ljudstvo, narod ali jezik, ki bi izrekel kletev zoper Šadráhovega, Mešáhovega in Abéd Negójevega Boga, bodi razsekan na kosce, njegova hiša spremenjena v razvaline; kajti ni drugega Boga, ki more rešiti, kakor je ta.‹« 30 Potem je kralj Šadráha, Mešáha in Abéd Negója spet postavil nad babilonsko pokrajino.

Kralj Nebukadnezar vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: Mir naj se vam pomnoži! 32 Zdi se mi prav, da sporočim o znamenjih in čudežih, ki jih je Bog Najvišji storil pri meni.

Jaz, Nebukadnezar, sem bil zadovoljen v svoji hiši in uspešen v svoji palači. 2 Imel sem sanje, ki so me preplašile. Prikazovanja na mojem ležišču in videnja moje glave so me zbegala. 3 Zato sem izdal ukaz, naj pripeljejo predme vse babilonske modrece in mi naznanijo pomen sanj. 4 Prišli so torej čarovniki, vedeževalci, kaldejci in zvezdogledi. Povedal sem pred njimi sanje, pa mi niso njihovega pomena razložili. 5 Nazadnje je stopil predme Daniel, z imenom Beltšacár, tako poimenovan po mojem bogu, in v njem je bil duh svetih bogov; pred njim sem povedal sanje: 6 »Beltšacár, prvak čarovnikov! Vem, da je v tebi duh svetih bogov in da ti nobena skrivnost ni pretežka. To so videnja mojih sanj, ki sem jih imel; povej mi njihov pomen!

16 Tedaj je bil Daniel, ki mu je bilo ime Beltšacár, za trenutek zbegan in prestrašil se je svojih misli. Kralj je spregovoril in rekel: »Beltšacár, sanje in pomen naj te ne strašijo.« Beltšacár je odgovoril in rekel: »Moj gospod, sanje naj veljajo za tvoje nasprotnike in njihov pomen za tvoje sovražnike! 17 Drevo, ki si ga videl, ki je rastlo in postalo močno, njegova višina pa je dosegla nebo in so ga videli po vsej zemlji, 18 katerega listje je bilo lepo, njegov sad pa obilen, in ki je bilo na njem hrane za vse, pod katerim so prebivale poljske živali in so na njegovih vejah bivale ptice neba, 19 to si ti, o kralj! Rastel si in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegla nebo in tvoja oblast je do konca zemlje. 20 Potem je kralj videl, da je stražnik, sveti, stopil z neba in rekel: ›Podrite drevo in mu škodite, štor z njegovimi koreninami pa pustite v zemlji, in sicer v okovih iz železa in brona, v travi polja; in rosa neba naj ga moči in s poljskimi živalmi naj bo njegov delež, dokler sedem dob ne preteče nad njim.‹ 21 To pa pomeni, o kralj: tak je sklep Najvišjega, ki je prišel nad mojega gospoda, kralja: 22 ›Pregnali te bodo od ljudi in pri poljskih živalih bo tvoje bivališče. Travo ti bodo dajali jesti kakor govedu in rosa neba te bo močila. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom ter ga daje, komur ga hoče. 23 In da so rekli, naj se pusti štor s koreninami drevesa, pomeni: tvoje kraljestvo si bo opomoglo, brž ko spoznaš, da imajo Nebesa oblast. 24 Zato, o kralj, naj ti ugaja moj nasvet: S pravičnostjo odpravi svoje grehe in z usmiljenjem do revnih svoje krivice! Tako bo tvoja blaginja trajna.‹«

25 Vse to je prišlo na kralja Nebukadnezarja. 26 Ob koncu dvanajstih mesecev, ko se je sprehajal po kraljevi palači v Babilonu, 27 je kralj spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva jaz sezidal za kraljevo hišo?« 28 Še je bila beseda v kraljevih ustih, ko je prišel glas iz nebes: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se naznanja: ›Kraljestvo ti je vzeto. 29 Od ljudi te bodo pregnali, pri poljskih živalih bo tvoje bivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor govedu. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in ga daje, komur ga hoče.‹« 30 Še isto uro se je beseda izpolnila nad Nebukadnezarjem. Od ljudi je bil pregnan, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo, dokler niso postali njegovi lasje kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji.

31 »Ob koncu dni sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil oči v nebo in razum se mi je povrnil.

1 Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino.

2 Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 3 Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 4 Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna.

5 V tistem trenutku pa so se prikazali prsti človeške roke in pisali po apneni steni kraljeve palače nasproti svečniku. Kralj je zagledal dlan roke, ki je pisala. 6 Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo. 7 Kralj je glasno zaklical, naj pripeljejo vedeževalce, kaldejce in zvezdoglede. Kralj je spregovoril in rekel babilonskim modrecem: »Vsak, kdor prebere to pisanje in razloži njegov pomen, bo oblečen v škrlat, imel bo zlato verižico na vratu in vladal kot tretji v kraljestvu.« 8 Tedaj so prišli vsi kraljevi modreci, pa niso mogli prebrati pisanja in ne razložiti kralju njegovega pomena. 9 Kralj Belšacár se je tedaj zelo prestrašil, njegova barva se je spremenila in njegovi velikaši so bili zbegani.

10 Zaradi besed kralja in njegovih velikašev je vstopila v hišo gostije kraljica. Kraljica je spregovorila in rekla: »Živel kralj na veke! Tvoje misli naj te ne plašijo in tvoja barva naj se ne spreminja. 11 V tvojem kraljestvu je mož, v katerem je duh svetih bogov. V dneh tvojega očeta so se na njem razodeli razsodnost, razsvetljenje in modrost, kakor modrost bogov. Kralj Nebukadnezar, tvoj oče, ga je postavil za predstojnika čarovnikov, vedeževalcev, kaldejcev in zvezdogledov. Prav tvoj oče, o kralj! 12 Kajti izreden duh, znanje in razsodnost v razlaganju sanj, v razjasnjevanju ugank in v reševanju težkih vprašanj so se razodeli na njem; na Danielu, ki ga je kralj poimenoval Beltšacár. Naj torej pokličejo Daniela, ki bo gotovo postregel z razlago.«

13 Tedaj so Daniela pripeljali pred kralja. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Ali si ti Daniel, eden izmed sinov Judovih izgnancev, ki jih je kralj, moj oče, pripeljal iz Judeje? 14 Slišal sem o tebi, da je v tebi duh bogov in da so pri tebi našli razsodnost, razsvetljenje in izredno modrost. 15 Pravkar so pripeljali predme modrece in vedeževalce, da bi prebrali to pisanje in mi razodeli njegov pomen, pa niso mogli razložiti pomena besed. 16 O tebi pa sem slišal, da moreš razložiti pomen in rešiti težka vprašanja. Če torej moreš prebrati pisanje in mi razložiti njegov pomen, boš oblečen v škrlat, imel boš zlato verižico na svojem vratu in vladal kot tretji v kraljestvu.«

17 Tedaj je Daniel odgovoril in rekel pred kraljem: »Tvoji darovi naj ostanejo tebi in darila daj drugemu! Toda pisanje bom kralju prebral in mu razložil pomen. 18 Ti si kralj. Najvišji Bog je dal kraljestvo, veličino, čast in veličastvo Nebukadnezarju, tvojemu očetu. 19 Zaradi veličine, ki mu jo je podelil, so se tresla vsa ljudstva, narodi in jeziki ter so trepetali pred njim. Kogar je hotel, je lahko usmrtil, in kogar je hotel, je ohranil pri življenju; kogar je hotel, je lahko povišal, in kogar je hotel, je ponižal. 20 Ko pa se je njegovo srce prevzelo in se je njegov duh zakrknil v predrznosti, je bil pahnjen s kraljevskega prestola in odvzeto mu je bilo dostojanstvo. 21 Izmed človeških sinov je bil pregnan in njegovo srce je postalo podobno živalskemu. Pri divjih oslih je bilo njegovo bivališče, travo so mu dajali jesti kakor govedu, rosa neba je močila njegovo telo, dokler ni spoznal, da ima Najvišji Bog oblast nad človeškim kraljestvom in da nadenj postavi, kogar hoče. 22 Tudi ti, njegov sin Belšacár, nisi ohranil v ponižnosti svojega srca, čeprav si vse to vedel, 23 ampak si se vzdignil proti Gospodu nebes. Posode iz njegove hiše si dal prinesti predse in si pil iz njih vino, ti, tvoji velikaši, tvoje žene in tvoje stranske žene. Slavil si bogove iz srebra in zlata, brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in nimajo razuma. Nisi pa častil Boga, v čigar roki je tvoj življenjski dih in vse tvoje poti.

24 Zato je on sam poslal dlan roke, ki je napisala to pisanje. 25 To pa je pisanje, ki je bilo napisano: mené, mené, tekél, uparsín. 26 To pa je pomen besed: mené: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; 27 tekél: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; 28 perés: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem.«

29 Tedaj je Belšacár rekel, naj Daniela oblečejo v škrlat, mu dajo zlato verižico okoli vratu in razglasijo, da bo kot tretji vladal v kraljestvu.

30 Kaldejski kralj Belšacár je bil umorjen še isto noč.

Kraljestvo je dobil Medijec Darej, star dvainšestdeset let.

Dareju se je zdelo prav, da nad kraljestvo postavi sto dvajset satrapov, ki naj bi bili po vsem kraljestvu. 3 Čeznje je postavil tri višje uradnike, eden izmed njih je bil Daniel. Satrapi naj bi jim dajali obračun, da kralj ne bi trpel škode. 4 Daniel pa je zaradi svojega odličnega duha močno prekašal uradnike in satrape, zato se ga je kralj namenil postaviti čez vse kraljestvo. 5 Višja uradnika in satrapi so zaradi tega iskali vzrok za tožbo proti Danielu glede uprave v kraljestvu. Vendar niso mogli najti nobenega vzroka ne slabega dejanja, kajti bil je zanesljiv in nikakršne malomarnosti ali slabega dejanja niso mogli zaslediti pri njem. 6 Tedaj so rekli ti možje: »Nobenega vzroka za tožbo zoper tega Daniela ne bomo našli, razen če najdemo kaj zoper njega v postavi njegovega Boga.«

7 Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: »Živel kralj Darej na veke! 8 Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: ›Vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.‹ 9 Zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati!« 10 Tako je kralj Darej podpisal listino in odlok.

11 Ko je Daniel izvedel, da je bil odlok podpisan, je šel v svojo hišo. V gornji izbi je imel odprta okna proti Jeruzalemu. Trikrat na dan je pokleknil na svoja kolena, molil in slavil svojega Boga, kakor je delal že prej. 12 Tedaj so ti možje prihiteli in našli Daniela, ko je molil in milo prosil pred svojim Bogom. 13 Pristopili so in rekli pred kraljem glede kraljevega odloka: »O kralj, ali nisi podpisal odloka, da bo vsak, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka razen tebe, o kralj, vržen v levjo jamo?« Kralj je odgovoril in rekel: »Trdna je ta odredba po medijsko-perzijski določbi, ki ne bo preklicana.« 14 Tedaj so odgovorili in rekli pred kraljem: »Daniel, eden izmed sinov judovskih izgnancev, se ne meni zate, o kralj, niti za odlok, ki si ga podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev.«

15 Ko je kralj slišal za stvar, mu je bilo zelo hudo zaradi njega in je premišljal, kako bi rešil Daniela. Do sončnega zahoda se je trudil, da bi ga osvobodil. 16 Toda tisti možje so odhiteli h kralju in kralju rekli: »Vedi, o kralj, pri Medijcih in Perzijcih je določba, da se noben odlok ali odredba, ki jo je izdal kralj, ne more spremeniti!«

17 Tedaj je kralj rekel, naj pripeljejo Daniela in ga vržejo v levjo jamo. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!« 18 Nato so prinesli kamen in ga položili na odprtino jame. Kralj ga je zapečatil s svojim pečatnim prstanom in s pečatnimi prstani svojih velikašev, da se zadeva glede Daniela ne bi spremenila. 19 Potem je kralj odšel v svojo palačo in prebil noč v postu. Tudi ni dovolil, da bi mu pripeljali stranske žene; in spanec ga je zapustil.

20 Navsezgodaj, še ob svitu, je kralj vstal in v naglici šel k levji jami. 21 Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov?« 22 Tedaj je Daniel nagovoril kralja: »Živel kralj na veke! 23 Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice.« 24 Tedaj se je kralj silno razveselil nad njim in rekel, naj potegnejo Daniela iz jame. Daniela so potegnili iz jame in niso našli na njem nobene poškodbe, kajti zaupal je v svojega Boga. 25 In kralj je rekel, naj pripeljejo tiste može, ki so obtožili Daniela, in jih z njihovimi otroki in njihovimi ženami vržejo v levjo jamo. Niso še prileteli do dna jame, že so jih levi zgrabili in jim zdrobili vse kosti.

26 Tedaj je kralj Darej napisal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: »Mir naj se vam pomnoži! 27 To je moj ukaz: V vsem gospostvu mojega kraljestva naj vsi trepetajo in se bojé Danielovega Boga: