1 Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino.

2 Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 3 Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 4 Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna.

5 V tistem trenutku pa so se prikazali prsti človeške roke in pisali po apneni steni kraljeve palače nasproti svečniku. Kralj je zagledal dlan roke, ki je pisala. 6 Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo. 7 Kralj je glasno zaklical, naj pripeljejo vedeževalce, kaldejce in zvezdoglede. Kralj je spregovoril in rekel babilonskim modrecem: »Vsak, kdor prebere to pisanje in razloži njegov pomen, bo oblečen v škrlat, imel bo zlato verižico na vratu in vladal kot tretji v kraljestvu.« 8 Tedaj so prišli vsi kraljevi modreci, pa niso mogli prebrati pisanja in ne razložiti kralju njegovega pomena. 9 Kralj Belšacár se je tedaj zelo prestrašil, njegova barva se je spremenila in njegovi velikaši so bili zbegani.