1 V dvanajstem mesecu, ki je mesec adár, trinajstega dne, ko naj bi se izvršila kraljev ukaz in njegova odločba, na dan, ko so se sovražniki Judov nadejali, da jih bodo zmogli, se je obrnilo tako, da so Judje zmagali nad svojimi črtilci. 2 Po vseh pokrajinah kralja Ahasvérja so se Judje zbrali v svojih mestih, da bi iztegnili roke po tistih, ki so jim hoteli húdo. In nihče ni vzdržal pred njimi, ker je strah navdal vsa ljudstva. 3 In vsi poglavarji pokrajin, namestniki, načelniki in kraljevi uradniki so podpirali Jude, ker jih je navdal strah pred Mordohajem. 4 Zares, Mordohaj je bil velik v kraljevi hiši. Glas o njem je šel po vseh pokrajinah, kajti ta mož Mordohaj je postajal vse večji. 5 Judje so udarili po vseh svojih sovražnikih, z udarcem meča, umora in pogube, ter s svojimi črtilci ravnali po svoji volji. 6 V prestolnici Suze so Judje pomorili in pogubili petsto mož. 7 Tudi Paršandáta, Dalfóna, Aspáta, 8 Poráta, Adaljája, Aridáta, 9 Parmášta, Arisája, Aridája in Jezáta, 10 deset sinov Hamedátovega sina Hamána, nasprotnika Judov, so umorili. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok.

11 Isti dan so kralju sporočili število umorjenih v mestu Suze. 12 Kralj je dejal kraljici Esteri: »V prestolnici Suze so Judje pomorili in pogubili petsto mož, tudi deset Hamánovih sinov. Kaj šele so naredili v drugih kraljevih pokrajinah! Vendar kaj je tvoja želja? Dano ti bo. Kaj je še tvoja prošnja? Izpolnilo se ti bo.« 13 Estera je rekla: »Če je kralju všeč, naj Judom v Suzah dovoli, da smejo tudi jutri ravnati po odloku današnjega dne; deset Hamánovih sinov pa naj obesijo na vislice.« 14 Kralj je velel, naj storijo tako. V Suzah so izdali odlok, deset Hamánovih sinov pa so obesili. 15 Judje v Suzah so se torej zbrali tudi štirinajsti dan meseca adárja in v Suzah pomorili tristo mož. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok.

16 Tudi drugi Judje, ki so prebivali v kraljevih pokrajinah, so se zbrali in postavili v bran za svoje življenje; pridobili so si mir pred svojimi sovražniki. Pomorili so petinsedemdeset tisoč svojih sovražnikov. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok. 17 To je bilo trinajsti dan meseca adárja; štirinajsti dan pa so počivali, to je bil dan gostije in veselja.

18 Judje v Suzah pa so se zbrali trinajstega in štirinajstega dne ter počivali petnajstega dne, in ta dan so napravili za dan gostije in veselja. 19 Zato imajo podeželski Judje, ki prebivajo v mestih brez obzidja, štirinajsti dan meseca adárja za dan veselja in gostije ter za praznik, ko drug drugemu pošiljajo darove.

20 Mordohaj je popisal te dogodke in poslal pisma vsem Judom po vseh pokrajinah kralja Ahasvérja, bližnjim in daljnim, 21 in jim naročil, naj vsako leto meseca adárja praznujejo štirinajsti dan in tudi petnajsti dan 22 kot dneva, na katera so Judje dosegli mir pred svojimi sovražniki, in kot mesec, ki se jim je iz stiske spremenil v veselje in iz žalovanja v praznik. Ta dneva naj obhajajo kot dneva gostije in veselja, ko si drug drugemu pošiljajo darove in delijo darila ubogim. 23 Kar so začeli opravljati in kar jim je Mordohaj pisal, so Judje sprejeli kot stalno navado.

24 Kajti Hamedátov sin Hamán, Agágovec, nasprotnik vseh Judov, se je zarotil proti Judom, da bi jih pogubil; vrgel je pur, to je žreb, da bi jih ugonobil in pogubil, 25 ko pa je to prišlo pred kralja, je s pismom ukazal, naj se njegov hudobni naklep, ki ga je bil zasnoval proti Judom, obrne na njegovo glavo in naj obesijo njega in njegove sinove na vislice. 26 Zato so ta dneva imenovali purím, po besedi pur. Zato so – po vseh besedah tega pisma in po tem, kar so glede tega sami videli in kar se jim je pripetilo – 27 Judje določili in zase, za svoje potomce in za vse, ki bi se jim pridružili, sprejeli kot navado, ki je ni mogoče odpraviti, da bodo ta dva dneva vsako leto praznovali, kot je predpisano, in v določenem času. 28 Ta dneva bodo ohranili v spominu in ju iz roda v rod praznovali v vsaki družini, v vsaki pokrajini in v vsakem mestu. Ta dneva žrebov naj med Judi ne izgineta in njun spomin naj ne premine med njihovimi potomci.

29 In kraljica Estera, Abihájilova hči, je skupaj z Judom Mordohajem pisala za vso potrditev veljavnosti praznika purím, z drugim pismom. 30 Vsem Judom v vseh sto sedemindvajsetih pokrajinah Ahasvérjevega kraljestva sta poslala pismo z besedami miru in zvestobe, 31 da bi ohranjali ta dneva purím ob njunem času, kakor sta jim določila Jud Mordohaj in kraljica Estera in kakor so si zase in za svoje potomce določili predpise o postu in o žalovanju. 32 Esterin ukaz je določil te predpise o prazniku purím in zapisan je bil v knjigo.

1 Kralj Ahasvér je naložil davek deželi in pomorskim otokom. 2 Vsa njegova silna in mogočna dela kakor tudi natančno poročilo o veličini, h kateri je povzdignil Mordohaja, so zapisana v knjigi letopisov medijskih in perzijskih kraljev. 3 Zares, Jud Mordohaj je bil drugi za kraljem Ahasvérjem, velik med Judi in priljubljen pri svojih številnih bratih. Prizadeval si je za dobro svojega ljudstva in govoril v blagor vsemu svojemu rodu.

1 Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« 2 Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, 3 in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ 4 Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. 5 In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. 6 In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 7 Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. 8 In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.

9 Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10 in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. 11 Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. 12 Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. 13 Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. 14 Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. 15 In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. 16 Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.

17 Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, 18 dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19 Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. 20 V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. 21 Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina.