1 Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram,

moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.

Položil sem nanj svojega duha,

narodom bo delil pravico.

2 Ne bo vpil, ne bo povzdigoval

in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.

3 Nalomljenega trsta ne bo zlomil

in tlečega stenja ne ugasil,

zvesto bo delil pravico.

4 Ne bo opešal in ne klonil,

dokler ne vzpostavi pravice na zemlji

in otoki ne dočakajo njegove postave.

5 Tako govori Bog, Gospod,

ki je ustvaril nebo in ga razpel,

ki je razprostrl zemljo in njeno rast,

dal dih ljudem na njej

in duha hodečim po njej.

6 Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti

in te prijel za roko, varujem te

in te postavljam za zavezo ljudstvu

in za luč narodom,

7 da odpreš slepe oči

in izpelješ jetnike iz zapora,

iz ječe tiste, ki sedijo v temi.

8 Jaz sem Gospod, to je moje ime,

svoje slave ne dam drugemu,

ne svoje hvale malikom.

9 Glejte, prejšnje reči so se uresničile,

oznanjam pa nove reči,

preden vzklijejo,

vam jih dajem slišati.

1 Poslušajte me, otoki,

prisluhnite, ljudstva iz daljave!

Gospod me je poklical v materinem telesu,

mi dal ime že v materinem naročju.

2 Moja usta je naredil kakor oster meč,

skril me je v senci svoje roke,

naredil me je za gladko puščico,

me skril v svojem tulcu.

3 Rekel mi je: »Ti si moj služabnik,

Izrael, ki se bom v tebi poveličal.«

4 Jaz pa sem rekel: »Zaman sem se trudil,

v votlo in prazno sem potratil svojo moč.«

In vendar je moja pravica pri Gospodu,

moje plačilo je pri mojem Bogu.

5 Zdaj pa govori Gospod,

ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika,

da bi Jakoba pripeljal spet k njemu

in Izraela zbral pri njem –

tako sem bil počaščen v Gospodovih očeh

in moj Bog je bil moja moč –

6 rekel je:

»Premalo je, da kot moj služabnik

vzpostaviš le Jakobove rodove

in privedeš nazaj Izraelove rešence.

Zato sem te postavil za luč narodom,

da boš moje odrešenje do konca zemlje.«

3 Nebo obláčim v črnino,

raševnik mu dajem za ogrinjalo.

4 Gospod Bog mi je dal

jezik učencev:

da bi znal krepiti omagujoče,

zgodaj zbuja besedo,

zgodaj mi zbuja uho,

da prisluhnem kakor učenci.

5 Gospod Bog mi je odprl uho

in jaz se nisem upiral,

nisem se umaknil nazaj.

6 Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli,

svoje lice tistim, ki so mi pulili brado.

Svojega obraza nisem skrival

pred sramotenjem in pljunki.

7 Toda Gospod Bog mi pomaga,

zato se nisem dal zmesti.

Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen,

saj sem vedel, da ne bom osramočen.

8 Blizu je ta, ki me opravičuje,

kdo se bo pravdal z menoj?

Nastopiva skupaj!

Kdo si lasti mojo pravico?

Naj se mi približa.

9 Glej, Gospod Bog mi pomaga,

kdo me bo razglasil za krivega?

Glej, vsi tisti bodo razpadli kakor obleka,

molj jih bo požrl.

13 Glej, moj služabnik bo imel uspeh,

povzpel se bo in povzdignil

in bo silno vzvišen.

14 Kakor so se številni zgražali nad njim,

ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen

in njegova postava ni bila več podobna človeški,

15 tako bo presenetil številne narode,

kralji si bodo zatisnili usta pred njim.

Tisti, ki jim ni bil oznanjen, bodo videli,

tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.

1 Kdo bo veroval, kar smo slišali,

nad kom se je razodel Gospodov laket?

2 Pognal je kakor mladika pred njim,

kakor korenika iz suhe zemlje.

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,

ne zunanjosti, da bi si ga želeli.

3 Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,

mož bolečin in znanec bolezni,

kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,

je bil zaničevan in nismo ga cenili.

4 V resnici je nosil naše bolezni,

naložil si je naše bolečine,

mi pa smo ga imeli za zadetega,

udarjenega od Boga in ponižanega.

5 On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

6 Mi vsi smo tavali kakor ovce,

obrnili smo se vsak na svojo pot,

Gospod pa je naložil nanj

krivdo nas vseh.

7 Bil je mučen, a se je uklonil

in ni odprl svojih ust,

kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol,

in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo,

in ne odpre svojih ust.

8 Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet,

kdo premišlja o njegovem rodu?

Kajti bil je odrezan iz dežele živih,

zadet zaradi prestopka mojega ljudstva.

9 Dali so mu grob pri krivičnih,

gomilo pri bogatem,

čeprav ni storil nobenega nasilja

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

10 Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo:

če dá svoje življenje v daritev za greh,

bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni,

Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki.

11 Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil,

s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik

opravičil številne,

njihove krivde bo naložil nase.

12 Zato mu bom številne dal v delež,

mogočne bo delil kot plen,

ker je dal svoje življenje v smrt

in bil prištet med prestopnike,

nosil pa je grehe številnih

in prosil za prestopnike.