Bog pokliče Izaija za preroka
6
1 V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče.
2 Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel.
3 Drug drugemu so vzklikali in govorili:
»Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami,
vsa zemlja je polna njegovega veličastva!«
4 Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima.
5 Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!«
6 Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja.
7 Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.«
8 Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!«
9 Rekel je: »Pojdi in reci temu ljudstvu:
Poslušajte, poslušajte, a ne razumevajte,
glejte, glejte, a ne spoznavajte!
10 Otôpi srce temu ljudstvu,
otéži mu ušesa,
zatisni mu oči:
da ne bo videlo s svojimi očmi,
ne slišalo s svojimi ušesi,
da njegovo srce ne bo razumelo,
da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo!«
11 Rekel sem: »Doklej, Gospod?« Rekel je:
»Dokler ne bodo mesta opustošena
in brez prebivalcev,
hiše brez ljudi
in dežela opustošena puščava,
12 dokler Gospod ne požene ljudi v daljavo
in ne bo v deželi velika zapuščenost.
13 Med njimi pa je desetina,
ki se bo spreobrnila in bo izvzeta; Db. in bo za izvzetje.
kakor od terebinte in od hrasta,
ko ju podró,
ostane korenina,
bo njena korenina sveto seme.«
|