1 Besede Nehemija, Hahaljájevega sina:

V mesecu kislévu, v dvajsetem letu, sem bil v mestni trdnjavi v Suzah. 2 Tedaj je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, in z njim nekaj mož iz Juda. Povprašal sem jih o Judih, ki so se rešili ali preostali iz ujetništva, ter o Jeruzalemu. 3 Rekli so mi: »Ti, ki so ostali ali so preostali iz ujetništva, ondi v pokrajini, so v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko obzidje je v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem.«

4 Ko sem slišal te besede, sem se usedel, jokal in žaloval dneve in dneve; postil sem se in molil pred nebeškim Bogom. 5 Rekel sem:

»O Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in naklonjenost njim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi. 6 Naj bo tvoje uho čuječe in tvoje oči naj bodo odprte, da prisluhneš prošnji svojega služabnika. Noč in dan zdaj opravljam molitve pred teboj za Izraelove sinove, tvoje služabnike. Priznavam grehe Izraelovih sinov, grehe, s katerimi smo grešili zoper tebe. Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. 7 Popolnoma smo se ti izneverili in nismo izpolnjevali zapovedi, zakonov in odlokov, ki si jih določil po svojem služabniku Mojzesu. 8 Spomni se zdaj besede, ki si jo zapovedal Mojzesu, svojemu služabniku, ko si rekel: ›Če se pregrešite, vas razkropim med ljudstva. 9 Če pa se vrnete nazaj k meni in boste spet izpolnjevali moje zapovedi ter se po njih ravnali, vas, čeprav razkropljene do skrajnih meja neba, od ondod zberem in pripeljem nazaj, na kraj, ki sem ga izvolil, da tam prebiva moje ime.‹ 10 Ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih rešil s svojo silno močjo in s svojo krepko roko. 11 Oh, moj Gospod, prosim, naj vendar tvoje uho prisluhne prošnji tvojega služabnika in molitvi tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Bodi danes, prosim, naklonjen svojemu služabniku in mu izkaži usmiljenje pred tem možem!«

Bil sem tedaj točaj pri kralju.

1 V mesecu nisánu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo vino pred njim. Vzel sem vino in ga ponudil kralju. Pred njim nisem bil nikoli videti slabe volje. 2 Tedaj mi je kralj rekel: »Čemú ta žalostni obraz? Nisi morda bolan? Če ne, kaj te stiska v srcu?« In silno sem se zbal. 3 Nato sem rekel kralju: »Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem.« 4 Kralj mi je rekel: »Ali si česa želiš?« V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu 5 in rekel kralju: »Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam.« 6 Kralj, ob katerem je sedela njegova žena, mi je še rekel: »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se spet vrneš?« Kralju se je zdelo prav, da me pošlje in da mu naznanim čas. 7 Tudi sem rekel kralju: »Če je kralju prav, naj mi izdajo pisma za namestnike onkraj reke, da me pustijo na drugo stran in da pridem v Judejo. 8 In pismo za Asáfa, paznika kraljevega gozda, ki naj mi dá lesa, da popravim vrata trdnjave, ki je ob hiši, potem za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga.

9 Tako sem prišel k namestnikom onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Z menoj je kralj poslal tudi vojaške kneze in konjenike. 10 Ko sta to slišala Horónec Sanbalát in služabnik Amónec Tobija, jima je bilo silno nevšečno, kajti prišel je človek, ki bo odslej skrbel za dobro Izraelovih sinov.

11 Prišel sem v Jeruzalem in bil tam tri dni. 12 Potem sem ponoči vstal in nekaj mož z menoj. Nikomur nisem pripovedoval, kaj mi je Bog položil na srce in kaj naj storim za Jeruzalem. Razen živinčeta, na katerem sem jahal, tudi živali nisem nobene vzel s seboj. 13 Tako sem odšel ponoči skozi Dolinska vrata k Zmajevemu studencu in do Gnojnih vrat. Ogledoval sem si jeruzalemsko obzidje, ki je bilo v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem. 14 Potem sem šel dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Tam ni bilo mesta, kjer bi ga mogel prebroditi z živaljo. 15 Zato sem se ponoči povzpel po dolini navzgor in si ogledoval obzidje. Vrnil sem se in prišel domov skozi Dolinska vrata.

16 Oblastniki pa niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal. Tudi nisem do takrat še nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne oblastnikom ali komu drugemu, kar jih je bilo zadolženih za delo. 17 Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo se znašli. Jeruzalem je v razvalinah, njegova vrata so požgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da nam ne bo več v sramoto.« 18 Potem sem jim še povedal, kako dobrotljiva je bila nad menoj roka mojega Boga, in tudi, kaj mi je kralj rekel. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In okrepili so svoje roke za dobro.

19 Ko so to slišali Horónec Sanbalát, hlapec Amónec Tobija ter Arabec Gešem, so nas zasramovali in se nam rogali. Rekli so: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete upreti kralju?« 20 Jaz pa sem jih zavrnil in jim rekel: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in zidati. Vi pa ne boste imeli ne deleža ne pravičnosti in ne spomina v Jeruzalemu.«

1 Tedaj se je vzdignil véliki duhovnik Eljašíb s svojimi brati duhovniki in pozidali so Ovčja vrata. Posvetili so jih in postavili okvir za vrata. Potem so nadaljevali delo do stolpa Mea, ga posvetili in nadaljevali do Hananélovega stolpa. 2 Zraven so zidali možje iz Jerihe, ob teh Imríjev sin Zahúr.

3 Ribja vrata so zidali Senaájevi sinovi. Naredili so ogrodje in postavili okvir za vratnice, z vezmi in zapahi. 4 Poleg njih je bil pri utrjevanju udeležen Meremót, sin Kocovega sina Urijája. Ob njih je utrjeval Mešulám, sin Mešezabélovega sina Berehjája, ob tem pa Baanájev sin Cadók. 5 Poleg njih so utrjevali še Tekójčani, toda njihovi odličniki niso upognili svojega tilnika, da bi delali za svoje gospodarje.

6 Stara vrata sta utrjevala Paséahov sin Jojadá in Besodjájev sin Mešulám. Naredila sta ogrodje in postavila okvir za vrata, z vezmi in zapahi. 7 Ob njih so utrjevali še Gibeónec Melatjá, Meronočán Jadón, možje iz Gibeóna in Micpe, in sicer pri sedežu namestnika onkraj reke. 8 Poleg teh je utrjeval Harhajájev sin, zlatar Uziél, in ob njem sin dišavarjev Hananjá. Obnovili so Jeruzalem do Širokega zidu. 9 Zraven njih je utrjeval Hurov sin Refajá, načelnik polovice jeruzalemskega okraja. 10 Poleg njih je nasproti svoje hiše utrjeval Harumáfov sin Jedajá. Ob njem je utrjeval tudi Hašabnejájev sin Hatúš. 11 Drugi del s Pečnim stolpom sta utrjevala Harúmov sin Malkijá in Pahat Moábov sin Hašúb. 12 Zraven pa je s svojimi hčerami utrjeval tudi Lohéšev sin Šalúm, načelnik druge polovice jeruzalemskega okraja.

13 Dolinska vrata je utrjeval Hanún in prebivalci Zanóaha. Pozidali so jih in postavili okvir za vrata, z vezmi in zapahi; pa še tisoč komolcev obzidja do Gnojnih vrat.

14 Gnojna vrata je utrjeval Rehábov sin Malkijá, načelnik okraja Bet Kerem. Pozidal jih je in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi.

15 Studenčna vrata je utrjeval Kolhozéjev sin Šalún, načelnik okraja Micpa. Pozidal jih je, napravil streho in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi. Poleg tega pa še zid ob ribniku Síloa, od kraljevega vrta do stopnišča, ki vodi iz Davidovega mesta. 16 Za njim je utrjeval Azbúkov sin Nehemija, načelnik polovice okraja Bet Cur, in sicer nasproti Davidovih grobnic ter do umetnega ribnika in vojašnice. 17 Za njim sta utrjevala levita Rehúm, Baníjev sin, in ob njem Hašabjá, načelnik polovice okraja Keíl, za svoj okraj. 18 Za njim so utrjevali njuni bratje in Henadádov sin Binúj, načelnik druge polovice okraja Keíl. 19 Ob tem je utrjeval tudi Ješúajev sin Ezer, načelnik v Micpi, in sicer na drugem koncu, vzdolž klanca proti orožarni na vogalu. 20 Za njim je z veliko vnemo utrjeval Zabájev sin Baruh, na drugem koncu, od vogala do hišnih vrat vélikega duhovnika Eljašíba. 21 Za njim je utrjeval, na drugem koncu, od Eljašíbovih hišnih vrat do konca Eljašíbove hiše, Meremót, sin Kocovega sina Urijája. 22 Za tem so utrjevali duhovniki, možje iz okolice. 23 Za temi sta utrjevala, vsak pred svojo hišo, Benjamin in Hašúb. Za njima je poleg svoje hiše utrjeval Azarjá, sin Ananjájevega sina Maasejája. 24 Za njim je na drugem koncu, in sicer od Azarjájeve hiše do kota na vogalu, utrjeval Henadádov sin Binúj, 25 Uzájev sin Palál pa z nasprotne strani; od kota in stolpa, ki gre od gornje kraljeve hiše do dvorišča jetnišnice; za njim Paróšev sin Pedajá. 26 Služitelji, ki so bivali na Ofelu, pa nasproti Vodnih vrat proti vzhodu in na dvigajočem se stolpu. 27 Za njimi so utrjevali Tekójčani na drugem koncu, z nasprotne strani velikega dvigajočega se stolpa do ofelskega obzidja.

28 Nad Konjskimi vrati so utrjevali duhovniki, vsak pred svojo hišo. 29 Nato je pred svojo hišo utrjeval Imêrjev sin Cadók in za njim je utrjeval Šehanjájev sin Šemajá, čuvaj pri Vzhodnih vratih. 30 Za njim sta utrjevala Šelemjájev sin Hananjá in šesti Caláfov sin, Hanún, na drugem koncu. Potem je pred svojo izbo utrjeval še Berehjájev sin Mešulám. 31 Za njim je utrjeval Malkijá, zlatarjev sin, in sicer od hiše služiteljev in trgovcev, nasproti Stražnim vratom, pa do gornje stavbe na vogalu. 32 Med gornjo stavbo na vogalu in Ovčjimi vrati pa so utrjevali zlatarji in trgovci.

Ko je Sanbalát slišal, da zidamo obzidje, se je razsrdil in silno razburil ter se posmehoval Judom. 34 Vpričo svojih bratov in samarijske vojske je rekel: »Kaj le počnejo ti bedni Judje? Mar se jim bo to dopustilo? Mar bodo darovali? Mar bodo končali v enem dnevu? Mar bodo iz kupa pepela oživili požgano kamenje?« 35 Tudi Amónec Tobija, ki je bil ob njem, je rekel: »Naj le zidajo! Ko pa bo na kamniti zid skočila lisica, se jim bo ta podrl.«

36 »O naš Bog, poslušaj, kako nas zaničujejo. Obrni njihovo sramotenje njim samim na glavo in izroči jih kot plen v deželo ujetništva! 37 Ne pokrij njihove krivde in njihovega greha ne izbriši izpred svojega obličja, kajti žalili so tiste, ki so zidali.«

38 Obzidje smo gradili dalje. Celotno obzidje je bilo popravljeno do polovice višine. Srce ljudstva je bilo namreč vneto za delo.

Ko so Sanbalát, Tobija, Arabci, Amónci in Ašdódčani slišali, da delo na jeruzalemskem obzidju napreduje in da smo zapolnili vrzeli, so se silno razjezili. 2 Vsi skupaj so se zarotili, da pojdejo in napadejo Jeruzalem ter naredijo v njem zmedo. 3 Mi pa smo molili k svojemu Bogu in proti njim postavljali stražo podnevi in ponoči.

4 Judje so tedaj rekli: »Izčrpana je moč težaka, podrtija je velika; ne bomo mogli pozidati obzidja.« 5 Naši nasprotniki pa so rekli: »Ne bodo ne vedeli in ne videli, ko pridemo v njihovo sredo. Pobili jih bomo in ustavili delo.« 6 Judje pa, ki so prebivali poleg njih, so prišli in nam desetkrat rekli: »Iz katerega koli kraja ste, vrnite se k nam!« 7 Takrat sem na spodnjem koncu, na kraju z druge strani obzidja in na prostih mestih postavil ljudstvo po rodbinah z njih meči, sulicami in loki. 8 Ko sem vso stvar dobro preudaril, sem vstal in rekel odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Nikar se jih ne bojte! Spominjajte se velikega in strašnega Gospoda! Bojujte se za svoje brate, za svoje sinove, za svoje hčere, za svoje žene in za svoje hiše!«

9 Ko so naši sovražniki slišali, da nam je stvar znana in da je Bog uničil njihov načrt, smo se spet vsi vrnili na obzidje, vsak na svoje delo. 10 Od tistega dne dalje je bila polovica mojih mladeničev na delu, druga polovica pa je stražila s sulicami, ščiti, loki in oklepi. Za vso Judovo hišo so stali poglavarji. 11 Tisti, ki so gradili obzidje, kakor tisti, ki so nosili gradivo, so bili oboroženi. Z eno od svojih rok je vsakdo opravljal svoje delo, z drugo pa je držal za orožje. 12 Vsak od zidarjev je imel okrog ledij opasan meč in tako je zidal. Trobentač z rogom pa je bil ob meni. 13 Rekel sem tudi odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Dela je veliko in obsežno je, mi pa smo razkropljeni po obzidju, daleč drug od drugega. 14 Zato se z mesta, kjer zaslišite glas roga, pridružite nam! Naš Bog se bo bojeval za nas.«

15 Tako smo nadaljevali delo. Polovica jih je držala sulice, vse od jutranje zore do prihoda zvezd. 16 V tistem času sem tudi rekel ljudstvu: »Vsak naj čez noč ostane s svojim hlapcem v Jeruzalemu, da nam bo ponoči stražil, podnevi pa delal.« 17 In nismo slačili svojih oblačil ne jaz ne moji bratje ne moji mladeniči ne stražniki; vsak je imel tudi orožje v desnici.

1 Nastalo pa je veliko vpitje ljudstva in njihovih žena zoper lastne judovske brate. 2 Nekateri so rekli: »Naših sinov, naših hčera in nas je mnogo. Vzemimo si žita, da bomo jedli in ostali pri življenju.« 3 Drugi pa so rekli: »Mi smo zastavili svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše, da so nam dali žita v času lakote.« 4 Spet drugi so rekli: »Za dajatve kralju smo si za ceno svojih polj in svojih vinogradov izposodili denar. 5 Zdaj, naše meso je kakor meso naših bratov, naši sinovi pa so, kakor njihovi sinovi. Glejte vendar, svoje sinove in svoje hčere smo oddali v sužnost; nekatere od naših hčera pa so celo tlačanke. Nič ne moremo storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.«

6 Ko sem poslušal njihovo vpitje in te besede, sem se zelo razsrdil. 7 Premišljeval sem v svojem srcu, potem pa pokaral odličnike in oblastnike ter jim rekel: »Vi torej odirate vsak svojega brata.« Nato sem sklical veliko zborovanje. 8 Rekel sem jim: »Mi smo svoje brate Jude, ki so bili prodani drugim narodom, odkupovali, kolikor je bilo v naši moči. Vi pa svoje brate prodajate in nam naj bodo prodani!« In molčali so in niso našli besed. 9 Nato sem rekel: »Ni dobro to, kar delate. Ali ne bi bili dolžni hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v sramoto narodom, našim sovražnikom? 10 Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita, in zdaj jim odpustimo ta dolg. 11 Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.« 12 Rekli so: »Vrnili bomo in ničesar ne bomo terjali od njih. Tako bomo storili, kakor si nam rekel.« Potem sem sklical duhovnike in jih zaprisegel, da storijo tako. 13 Tudi sem iztresel svoje žepe ter rekel: »Tako iztresi Bog iz njegove hiše in njegove posesti vsakogar, ki te obljube ne bo izpolnil. Naj bo tako iztresen in izpraznjen!« Ves zbor je tedaj rekel: »Amen!« In hvalili so Gospoda. Ljudstvo pa je storilo po tej besedi.

14 Vrh tega, od dne, ko mi je bilo ukazano, naj bom za namestnika v judovski deželi – od dvajsetega leta pa do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let – nismo ne jaz ne moji bratje živeli od dohodkov, ki gredo namestnikom. 15 Prvotni namestniki, ki so bili pred menoj, so bili namreč ljudstvu v breme. Od njih so jemali kruh in vino, pa tudi denar – štirideset šeklov srebra. Tudi njihovi služabniki so tlačili ljudstvo. Jaz pa tega nisem delal zaradi strahu Božjega. 16 Sam sem bil udeležen pri utrjevanju tega obzidja in nobenega polja nismo kupili. In vsi moji služabniki so sodelovali tam pri delu. 17 Moje mize pa so bili deležni tudi Judje in oblastniki – sto petdeset oseb – kakor tudi vsi tisti, ki so prihajali k nam izmed narodov v okolici. 18 Kar se je vsak dan pripravljalo – en vol, šest glav drobnice in perutnina –, je šlo na moje stroške. Vsakih deset dni pa še za vsakogar vina v izobilju. Ob vsem tem nisem terjal kruha, ki gre namestnikom, kajti delo je težilo to ljudstvo. 19 Moj Bog, spominjaj se v moje dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo!

1 Ko so Sanbalát, Tobija, Arabec Gešem in drugi naši sovražniki slišali, da sem dogradil obzidje in da na njem ni več vrzeli, čeprav do takrat še nisem nataknil vratnic v vrata, 2 sta mi Sanbalát in Gešem dala sporočiti: »Pridi, srečajmo se v Kefirímu, v dolini Onó.« Tam sta mi hotela storiti zlo. 3 Poslal sem sle k njima, rekoč: »Veliko delo opravljam, zato ne morem priti. Zakaj naj delo stoji, ko bi ga zapustil in prišel k vama?« 4 Štirikrat sta poslala k meni isti predlog, a jaz sem jima ga vedno zavrnil. 5 Potem je Sanbalát petič za isto stvar poslal k meni svojega služabnika z odprtim pismom v roki. 6 V njem je bilo napisano: »Med narodi se sliši govorica in tudi Gešem pravi, da se ti in Judje hočete upreti. Zato tudi zidaš obzidje in hočeš tako postati njihov kralj. 7 Celo preroke si postavil, naj o tebi razglašajo po Jeruzalemu in govorijo: ›Kralja imamo v Judeji.‹ Te govorice bo zagotovo slišal kralj; zato pridi, da se skupaj posvetujemo.« 8 Jaz pa sem mu poslal sporočilo, rekoč: »Nič takega se še ni zgodilo, kar pripoveduješ, ampak si si to sam izmislil v svojem srcu.« 9 Kajti vsi so nas strašili in so rekli: »Njihove roke bodo opustile delo in ne bo dokončano.«

»Zdaj utrdi moje roke!«

10 Tedaj sem odšel v hišo Šemajája, sinú Delajája, sinú Mehetabéla. Bil je doma zaklenjen in je rekel: »Srečajva se v Božji hiši, sredi templja! Zapriva tempeljska vrata, kajti prišli bodo, da te umorijo. Da, ponoči pridejo in te umorijo.« 11 In rekel sem: »Mož, kakršen sem jaz, naj zbeži? Kdo, ki je kakor jaz, more stopiti v tempelj in ostati pri življenju? Ne grem!« 12 Spoznal sem namreč, da ga ne pošilja Bog, ampak je nad menoj prerokoval, ker sta ga podkupila Tobija in Sanbalát. 13 Bil je plačan in jaz naj bi se zbal, storil tako in se pregrešil. Šlo jima je za to, da me spravita na slab glas in me tako osramotita. 14 Moj Bog, spominjaj se vsega, kar sta mi storila Tobija in Sanbalát; tudi prerokinje Noádje in drugih prerokov, ki so me strašili.

15 Obzidje je bilo končano petindvajsetega elúla, v dvainpetdesetih dneh. 16 Ko so vsi naši sovražniki to slišali in vsi narodi okrog nas to videli, so bili zelo potrti. Spoznali so, da je bilo to delo opravljeno po našem Bogu. 17 V tistih dneh so tudi mnogi izmed judovskih odličnikov pošiljali svoja pisma Tobiju in Tobijeva pisma so prihajala k njim. 18 Mnogi izmed Judov so bili namreč njegovi zavezniki, saj je bil zet Aráhovega sina Šehanjája. Njegov sin Johanán si je vzel hčer Berehjájevega sina Mešuláma. 19 Tudi so vpričo mene govorili o njegovih dobrih lastnostih, njemu pa poročali o mojih izjavah. Da bi me strašil, je Tobija še pošiljal pisma.

1 Ko je bilo obzidje pozidano in sem postavil vrata, sem umestil vratarje, pevce in levite. 2 Za upravitelja nad Jeruzalemom sem postavil svojega brata Hananija in grajskega načelnika Hananjája. Ta je bil zanesljiv mož in bogaboječ bolj kot toliko drugih. 3 Njima sem tudi rekel: »Jeruzalemskih vrat ne odpirajte, dokler sonce ne začne greti in dokler ste še pokonci, jih zaprite in zapahnite vratnice. Tudi stražo postavite izmed jeruzalemskih prebivalcev, vsakega na njegovo stražno mesto, pred njegovo hišo.« 4 Mesto je bilo prostrano in veliko, ljudstva pa zelo malo v njegovi sredi in hiše še niso bile pozidane.

5 Tedaj mi je Bog položil na srce, naj zberem odličnike, oblastnike in ljudstvo, da jih popišemo. Našel sem rodovniško knjigo tistih, ki so se vrnili med prvimi, in v njej sem našel zapisano:

6 To so sinovi pokrajine, ki so se vrnili iz ujetništva, kamor jih je bil odpeljal babilonski kralj Nebukadnezar. Vrnili so se nazaj v Jeruzalem in v Judejo, vsak v svoje mesto. 7 Prišli so z Zerubabélom, Ješúom, Nehemijem, Azarjájem, Raamjájem, Nahamánijem, Mordohajem, Bilšánom, Mispéretom, Bigvájem, Rehúmom in Baanájem.

Število mož iz Izraelovega ljudstva je bilo: 8 Paróševih sinov dva tisoč sto dvainsedemdeset; 9 Šefatjájevih sinov tristo dvainsedemdeset; 10 Aráhovih sinov šeststo dvainpetdeset; 11 Pahat Moábovih sinov, to je Ješúovih in Joábovih sinov, dva tisoč osemsto osemnajst; 12 Elámovih sinov tisoč dvesto štiriinpetdeset; 13 Zatújevih sinov osemsto petinštirideset; 14 Zakájevih sinov sedemsto šestdeset; 15 Binújevih sinov šeststo oseminštirideset; 16 Bebájevih sinov šeststo osemindvajset; 17 Azgádovih sinov dva tisoč tristo dvaindvajset; 18 Adonikámovih sinov šeststo sedeminšestdeset; 19 Bigvájevih sinov dva tisoč sedeminšestdeset; 20 Adínovih sinov šeststo petinpetdeset; 21 Atêrjevih, to je Ezekíjevih sinov, osemindevetdeset; 22 Hašúmovih sinov tristo osemindvajset; 23 Becájevih sinov tristo štiriindvajset; 24 Harífovih sinov sto dvanajst; 25 Gibeónovih sinov petindevetdeset; 26 mož iz Betlehema in Netófe je bilo sto oseminosemdeset; 27 mož iz Anatóta sto osemindvajset; 28 mož iz Bet Azmáveta dvainštirideset; 29 mož iz Kirját Jearíma, Kefíre in Beeróta sedemsto triinštirideset; 30 mož iz Rame in Gebe šeststo enaindvajset; 31 mož iz Mihmása sto dvaindvajset; 32 mož iz Betela in Aja sto triindvajset; 33 mož iz drugega Nebója dvainpetdeset; 34 sinov drugega Eláma tisoč dvesto štiriinpetdeset; 35 sinov iz Haríma tristo dvajset; 36 sinov iz Jerihe tristo petinštirideset; 37 sinov iz Loda, Hadída in Onója sedemsto enaindvajset; 38 sinov iz Senaája tri tisoč devetsto trideset.

39 Duhovniki: Jedajájevih sinov iz Ješúove rodbine devetsto triinsedemdeset; 40 Imêrjevih sinov tisoč dvainpetdeset; 41 Pašhúrjevih sinov tisoč dvesto sedeminštirideset; 42 Harímovih sinov tisoč sedemnajst.

43 Leviti: Ješúovih, to je Kadmiélovih, Baníjevih in Hodavjájevih sinov, štiriinsedemdeset.

44 Pevci: Asáfovih sinov sto oseminštirideset.

45 Vratarji: Šalúmovih, Atêrjevih, Talmónovih, Akúbovih, Hatitájevih in Šobájevih sinov sto osemintrideset.

46 Služitelji: Cihájevi sinovi, Hasufájevi sinovi, Tabaótovi sinovi, 47 Kerósovi sinovi, Siájevi sinovi, Padónovi sinovi, 48 Lebanájevi sinovi, Hagabájevi sinovi, Salmájevi sinovi, 49 Hanánovi sinovi, Gidélovi sinovi, Gaharjevi sinovi, 50 Reajájevi sinovi, Recínovi sinovi, Nekodájevi sinovi, 51 Gazámovi sinovi, Uzájevi sinovi, Paséahovi sinovi, 52 Besájevi sinovi, sinovi Meunéjcev, sinovi Nefuséjcev, 53 Bakbúkovi sinovi, Hakufájevi sinovi, Harhúrjevi sinovi, 54 Baclútovi sinovi, Mehidájevi sinovi, Haršájevi sinovi, 55 Barkósovi sinovi, Siserájevi sinovi, Temahovi sinovi, 56 Necíahovi sinovi, Hatifájevi sinovi.

57 Sinovi Salomonovih služabnikov: Sotájevi sinovi, Soféretovi sinovi, Perudájevi sinovi, 58 Jaalájevi sinovi, Darkónovi sinovi, Gidélovi sinovi, 59 Šefatjájevi sinovi, Hatílovi sinovi, Pohêret Cebájimovi sinovi, Amónovi sinovi.

60 Vseh služiteljev in sinov Salomonovih služabnikov je bilo tristo dvaindevetdeset.

61 Ti pa, ki so prišli iz Tel Melaha, Tel Harše, Kerúb Adóna in Imêrja, niso mogli dokazati svojega očetovskega izvora, in če so izmed Izraelcev, so bili: 62 Delajájevi sinovi, Tobijevi sinovi, Nekodájevi sinovi, šeststo dvainštirideset oseb. 63 Med sinovi duhovnikov pa: Habajájevi sinovi, Kocovi sinovi, Barzilájevi sinovi. Barziláj si je vzel ženo izmed hčera Gileádca Barzilája in je bil preimenovan po njegovem imenu. 64 Ti so iskali svoj rodovniški seznam, a ga niso našli. Tako so bili izključeni iz duhovništva. 65 Upravnik jim je rekel, naj ne jedo od presvetega, dokler ne vstane duhovnik z urímom in tumímom.

66 Vseh v zboru je bilo dvainštirideset tisoč tristo šestdeset oseb, 67 brez njihovih hlapcev in njihovih dekel. Teh je bilo sedem tisoč tristo sedemintrideset. Z njimi je bilo še dvesto petinštirideset pevcev in pevk, štiristo petintrideset kamel in šest tisoč sedemsto dvajset oslov.

69 Nekateri od družinskih poglavarjev so darovali prispevke za gradnjo. Upravnik je dal v zakladnico tisoč zlatih darejkov, petdeset skodelic in petsto trideset duhovniških oblačil. 70 Družinski poglavarji so darovali tudi za stavbni sklad, in sicer dvajset tisoč zlatih darejkov in dva tisoč dvesto min srebra. 71 Kar pa je daroval ostanek ljudstva, je bilo: dvajset tisoč zlatih darejkov, dva tisoč min srebra in sedeminšestdeset duhovniških oblačil.

Nato so se duhovniki, leviti, vratarji, pevci, del ljudstva, služitelji in vsi Izraelci naselili po svojih mestih. In ko je prišel sedmi mesec, so Izraelovi sinovi že bili v svojih mestih.