1 Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.« 2 Dokler ne otemnijo sonce, svetloba, mesec in zvezde in se ne vračajo oblaki po nevihti. 3 To je dan, ko se tresejo varuhi hiše in se krivijo močni možje. Mlinarice pešajo, ker jih je premalo, gledalke skoz okenca otemnijo. 4 Vrata na ulico se zapirajo, glas mlina se znižuje, privzdiguje se v glas ptiča, vse pesmi zamirajo. 5 Strah jih je višin, na poti jih je groza. Mandljevec odcveti, kobilica otrpne, kaprovec se razpoči: kajti človek odhaja v hišo svoje večnosti in žalovalci krožijo po ulici. 6 Dokler se ne oddalji srebrna vrvica in ne zbeži zlat obroček, se ne razbije vrč pri studencu in se črpalno kolo ne stre v vodnjak. 7 Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal. 8 »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »vse je nečimrnost.«