|
Psalm 22 (21)
Trpljenje in upanje pravičnega
22
1 Zborovodju, po napevu Košuta ob zori. Davidov psalm.
2 Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
Daleč od moje rešitve so besede mojega vpitja.
3 Moj Bog, kličem podnevi, pa me ne uslišiš,
ponoči, pa ni pomiritve zame.
4 In ti si Sveti,
prestoluješ nad hvalnicami Izraela.
5 Vate so zaupali naši očetje,
zaupali so, in si jih osvobodil.
6 K tebi so klicali, in so bili rešeni,
vate so zaupali, in niso bili osramočeni.
7 Jaz pa sem črv, ne človek,
sramotenje ljudi, prezir ljudstva.
8 Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,
kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo:
9 »Prepustil se je Gospodu,  Db. Zvalil je na Gospoda. naj ga osvobodi,
naj ga reši, saj ima z njim veselje.«
10 Zares, ti si me potegnil iz telesa,
me varoval na prsih moje matere.
11 K tebi sem bil vržen iz naročja, Db. iz maternice.
od materinega telesa si ti moj Bog.
12 Ne bodi daleč od mene,
saj je stiska blizu,
saj ni nikogar, ki bi pomagal.
13 Obkrožilo me je mnogo juncev,
bašánski biki so me obdali;
14 svoje gobce so razprli proti meni
kakor lev, ki trga in rjove.
15 Razlil sem se kakor voda,
vse moje kosti so se razklenile.
Moje srce je postalo kakor vosek,
raztopilo se je sredi mojega telesa.
16 Suha kakor črepinja je moja sila,
moj jezik se lepi na nebo;
v smrtni prah si me položil.
17 Obkrožili so me psi,
drhal hudobnežev me je obkolila;
prebodli so mi roke in noge. Tako nekateri rkp., gr., sir., lat.; MT kakor lev moje roke in moje noge.
18 Lahko preštejem vse svoje kosti,
oni gledajo, buljijo vame.
|
