1 Zatem sem videl: glej, odprla so se vrata na nebu in prvi glas, ki sem ga slišal govoriti z mano kakor trobento, je rekel: »Stopi sem gor in pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej.« 2 V hipu me je navdal Duh. In glej, v nebesih je stal prestol in na prestolu je sedèl nekdo. 3 Sedeči je bil na pogled podoben kamnu jaspisu in sardiju, vsenaokrog prestola pa se je pela mavrica, na oko podobna smaragdu. 4 Okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavah. 5 Od prestola so prihajali bliski, glasovi in gromi. Pred prestolom je plamenelo sedem bakel: te pomenijo sedem Božjih duhov. 6 Pred prestolom pa je bilo kakor stekleno morje, podobno kristalu.

Sredi pred prestolom in okrog njega so stala štiri živa bitja, spredaj in zadaj polna oči. 7 Prvo živo bitje je bilo podobno levu, drugo bitje je bilo podobno juncu, tretje bitje je imelo obličje kakor človek, četrto bitje pa je bilo podobno letečemu orlu. 8 Ta štiri bitja so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan:

1 In v desnici njega, ki je sedèl na prestolu, sem videl knjigo, popisano znotraj in zunaj in zapečateno s sedmimi pečati. 2 Videl sem silnega angela, ki je klical z močnim glasom: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« 3 Toda nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel odpreti knjige ne pogledati vanjo. 4 Silno sem jokal, ker se ni našel nihče, ki bi bil vreden, da odpre knjigo in pogleda vanjo. 5 Tedaj mi je rekel eden izmed starešin: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih sedem pečatov.«

6 Tedaj sem videl: na sredi med prestolom in štirimi živimi bitji ter starešinami je stalo Jagnje, kakor zaklano, in imelo je sedem rogov in sedem oči: to je sedem Božjih duhov, poslanih po vsej zemlji. 7 Jagnje je stopilo naprej in vzelo knjigo iz desnice sedečega na prestolu. 8 In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih. 9 In peli so novo pesem:

11 Med videnjem sem vsenaokrog prestola in živih bitij ter starešin slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč. 12 Z močnim glasom so govorili:

1 Videl sem, kako je Jagnje odtrgalo prvega izmed sedmih pečatov. Nato sem slišal prvo izmed štirih živih bitij, kako je reklo z glasom kakor grom: »Pridi!« 2 In glej, prikazal se mi je bel konj, in tisti, ki ga je jezdil, je imel lok. Jezdec je dobil venec in odšel kot zmagovalec in da bi zmagal.

3 Ko je odtrgalo drugi pečat, sem slišal, kako je drugo živo bitje reklo: »Pridi!« 4 Tedaj je prišel drug konj, rdeč kot ogenj. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo dano odvzeti mir z zemlje, tako da se ljudje koljejo med seboj. In dan mu je bil velik meč.

5 Ko je odtrgalo tretji pečat, sem slišal, kako je tretje živo bitje reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je črn konj, in tisti, ki ga je jezdil, je držal v roki tehtnico. 6 In slišal sem kakor glas, ki je govoril sredi štirih živih bitij: »Merica pšenice po denariju in tri merice ječmena po denariju! Olju in vinu pa ne delaj škode!«

7 Ko je odtrgalo četrti pečat, sem slišal glas četrtega živega bitja, ki je reklo: »Pridi!« 8 In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime Smrt, za njim pa je prihajalo Podzemlje. In dana jima je bila oblast nad četrtino zemlje, da morita z mečem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje.

9 Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. 10 In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« 11 Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.

12 Ko je Jagnje odtrgalo šesti pečat, sem videl, da je nastal velik potres. Sonce je počrnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri 13 in zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter. 14 Nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest. 15 Kralji zemlje in velikaši, vojaški poveljniki in bogatini, mogočniki in sploh vsi, sužnji in svobodni, so se tedaj poskrili po votlinah in po gorskem skalovju. 16 In so rekli goram in skalovju: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo! 17 Kajti prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati?«

1 Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih vogalih zemlje in zadrževali štiri vetrove zemlje, da ne bi pihali ne na zemljo ne na morje ne v katero koli drevo. 2 Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z močnim glasom je zavpil štirim angelom, ki jim je bila dana oblast, da škodujejo zemlji in morju: 3 »Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.« 4 In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov:

9 Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. 10 In vpili so z močnim glasom:

13 Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« 14 Rekel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.

1 Ko je Jagnje odtrgalo sedmi pečat, je v nebesih za kake pol ure nastala tišina. 2 Videl sem, da je bilo sedmim angelom, ki stojijo pred Bogom, izročenih sedem trobent.

3 Nato je prišel drug angel in obstal pri oltarju, držeč zlato kadilnico. Dano mu je bilo veliko kadil, da bi jih pridal molitvam vseh svetih na zlatem oltarju, ki je pred prestolom. 4 In dim kadil se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih. 5 Nato je angel vzel kadilnico, jo napolnil z ognjem z oltarja ter jo vrgel na zemljo. In nastali so gromi in glasovi, bliski in potres.

6 Sedem angelov, ki so imeli sedem trobent, se je pripravilo, da zatrobijo.

7 Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava.

8 Zatrobil je drugi angel: in v morje je bila vržena kakor velika ognjena gora. Tretjina morja se je spremenila v kri, 9 tretjina živih bitij, ki živijo v morju, je poginila, in tretjina ladij je bila uničena.

10 Zatrobil je tretji angel: in z neba je padla velika zvezda, plameneča kakor bakla, ter strmoglavila v tretjino rek in v izvirke vodá. 11 Zvezdi je ime Pelin. Tretjina vodá se je spremenila v pelin in veliko ljudi je umrlo od vodá, ker so ogrenele.

12 Zatrobil je četrti angel: in udarjena je bila tretjina sonca, tretjina lune in tretjina zvezd, tako da so za tretjino potemnele. Dan je bil ob tretjino svoje svetlobe in prav tako noč.

13 Nato sem videl in slišal orla, ko je letel po sredi neba in klical z močnim glasom: »Gorje, gorje, gorje prebivalcem zemlje zaradi preostalih glasov treh angelov, ki še morajo trobentati.«

1 Zatrobil je peti angel: in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Dan ji je bil ključ za žrelo brezna. 2 Odprla je žrelo brezna in iz žrela se je vzdignil dim kakor dim iz velike peči. Od dima iz žrela sta potemnela sonce in ozračje. 3 Iz dima so se usule na zemljo kobilice in dana jim je bila oblast, kakršno imajo škorpijoni na zemlji. 4 Rečeno jim je bilo, naj na zemlji ne škodujejo ne travi ne zelenju ne drevju, ampak samo ljudem, ki so brez Božjega pečata na čelih. 5 In ni jim bilo dano, da bi jih pobijale, ampak da so jih pet mesecev trpinčile. Njihovo trpinčenje pa je bilo kakor trpinčenje škorpijona, kadar piči človeka. 6 V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, a je ne bodo našli; želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih.

7 Kobilice so bile na pogled podobne konjem, pripravljenim za boj. Na glavah so nosile nekakšne zlate vence, njihovi obrazi pa so bili kakor človeški obrazi. 8 Lase so imele kakor ženske, njihovi zobje pa so bili kakor levji. 9 Imele so nekakšne železne oklepe, hrum njihovih perutnic pa je bil kakor ropot bojnih voz z mnogimi konji, ki drvijo v boj. 10 Imele so repe, kakor jih imajo škorpijoni, in žela. V repih so imele moč, da pet mesecev škodujejo ljudem. 11 Za kralja nad sabo so imele angela brezna: po hebrejsko mu je ime Ábadon, po grško pa Apolíon.

12 Prvo gorje je minilo. Glej, za tem prihaja še dvojno gorje.

13 Zatrobil je šesti angel. Tedaj sem zaslišal glas, ki je prihajal od štirih vogalov zlatega oltarja, ki stoji pred Bogom. 14 Rekel je šestemu angelu, ki je imel trobento: »Odveži štiri angele, ki so privezani ob veliki reki Evfratu!« 15 Odvezal je štiri angele, ki so pripravljeni čakali na uro, dan, mesec in leto, da pomorijo tretjino ljudi. 16 Število konjeniških trum pa je bilo dvesto milijonov; slišal sem njihovo število. 17 Konje in jezdece sem v prikazni videl takole: jezdeci so imeli oklepe ognjene, hijacintove in žveplene barve. Glave konj so bile kakor glave levov, iz gobcev pa so jim bruhali ogenj, dim in žveplo. 18 Od teh treh nadlog, od ognja, dima in žvepla, ki so jim bruhali iz gobcev, je bila pomorjena tretjina ljudi. 19 Moč konj namreč tiči v njihovih gobcih in v njihovih repih. Njihovi repi pa so podobni kačam, imajo glave in z njimi škodujejo.

20 Drugi ljudje, ki jih te nadloge niso pokončale, se niso odvrnili od početja svojih rok. Niso nehali moliti demonov in malikov, zlatih in srebrnih, bronastih, kamnitih in lesenih, ki ne morejo ne videti ne slišati ne hoditi. 21 Niso se odvrnili ne od svojih umorov ne od svojih čaranj ne od svojega nečistovanja ne od svojih tatvin.

1 Nato sem videl drugega mogočnega angela, ki se je spuščal z neba, ogrnjen v oblak. Nad njegovo glavo se je pela mavrica, obličje je imel kakor sonce in noge kakor ognjene stebre. 2 V roki je držal odprto knjižico. Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na zemljo. 3 Potem je zavpil z močnim glasom, kakor rjove lev. Ko je zavpil, je sedem gromov spregovorilo s svojimi glasovi. 4 Ko je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati. Toda zaslišal sem glas iz nebes, ki je rekel: »Zapečati, kar je spregovorilo sedem gromov, in ne zapisuj tega!« 5 In angel, ki sem ga videl stati na morju in zemlji,

8 Glas, ki sem ga slišal iz nebes, mi je spet spregovoril in rekel: »Stopi in vzemi odprto knjižico; ta je v roki angela, ki stoji na morju in na zemlji.« 9 Stopil sem k angelu in mu rekel, naj mi dá knjižico. In rekel mi je: »Vzemi jo in pojej! V trebuhu te bo grenila, toda v ustih bo sladka kot med.« 10 Tedaj sem vzel iz angelove roke knjižico in jo pojedel; v mojih ustih je bila sladka kot med. A ko sem jo pojedel, me je v trebuhu zagrenilo. 11 Tedaj mi je bilo rečeno: »Vnovič moraš prerokovati nad mnogimi ljudstvi, narodi, jeziki in kralji.«

1 Tedaj mi je bila dana trstika, podobna palici, z naročilom: »Vstani in izmeri Božje svetišče in oltar ter tiste, ki molijo v njem. 2 Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto. 3 Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.« 4 To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje. 5 Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdor koli bi jima hotel storiti kaj žalega. 6 Ta dva imata oblast, da zapreta nebo, da v dneh njunega prerokovanja ne bo deževalo. Prav tako imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in nad zemljo, da jo udarita z vsakršno nadlogo, kolikorkrat hočeta. 7 Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila. 8 Njuni trupli bosta obležali na cesti velikega mesta, ki se v duhovnem pomenu imenuje Sódoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod. 9 Ljudje iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov bodo tri dni in pol gledali njuni trupli in ne bodo pustili, da bi bili njuni trupli položeni v grob. 10 Zaradi njiju se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje. 11 Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali. 12 Tedaj so iz nebes zaslišali močen glas, ki jima je rekel: »Povzpnita se sèm!« In povzpela sta se v oblaku proti nebu in njuni sovražniki so ju videli. 13 V tisti uri je nastal velik potres, deseti del mesta se je zrušil in v potresu je bilo ubitih sedem tisoč ljudi. Preživele pa je prevzela groza in so izkazali čast Bogu nebes.

14 Drugo gorje je prešlo. Glej, kmalu pride tretje gorje.

15 Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli močni glasovi ter govorili:

1 Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. 2 Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. 3 Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. 4 Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. 5 In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. 6 Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni.

7 Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. 8 Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. 9 Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. 10 Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel:

13 Ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. 14 Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa, daleč od kače. 15 Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. 16 A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. 17 Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. 18 In ustavil se je na pesku morske obale.