1 V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. 2 Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

3 Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. 4 Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. 5 In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

6 Bog je rekel: »Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« 7 In Bog je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá nad obokom. Zgodilo se je tako. 8 Bog je obok imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

9 Bog je rekel: »Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno!« Zgodilo se je tako. 10 Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. 11 Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. 12 Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. 13 In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

14 Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! 15 Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. 16 Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. 17 Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. 18 Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. 19 In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

20 Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!« 21 Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. 22 In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« 23 In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.

24 Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. 25 Bog je naredil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro.

26 Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« 27 Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

28 Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« 29 Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. 30 Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. 31 Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.

1 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. 2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. 4 To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.

Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, 5 še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval. 6 Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga in namakala vso površino polja. 7 Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.

8 Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. 9 Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

10 V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke. 11 Ena od njih se imenuje Pišón. Ta teče okoli vse dežele Havíla, v kateri je zlato – 12 in zlato te dežele je dobro; tam je tudi bdelij in kamen oniks. 13 Drugi reki je ime Gihon. Ta teče okoli vse dežele Kuš. 14 Tretji reki je ime Tigris. Ta teče vzhodno od Asúrja. Četrta reka pa je Evfrat.

15 Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. 16 Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, 17 le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.«

18 Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« 19 Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. 20 Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. 21 Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. 22 Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. 23 Tedaj je človek rekel:

24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

1 Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« 2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, 3 ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« 4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! 5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« 6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. 7 Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.

8 Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. 9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« 10 Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« 11 Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« 12 Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« 13 Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« 14 Gospod Bog je rekel kači:

20 Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. 21 Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel. 22 Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« 23 In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. 24 Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.

1 Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem moža od Gospoda.« 2 Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. 3 Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. 4 Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, 5 na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. 6 Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? 7 Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« 8 Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.

9 Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« 10 In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. 11 Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! 12 Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu.« 13 Kajn je rekel Gospodu: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. 14 Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« 15 Gospod pa mu je odgovoril: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil. 16 Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja in se naselil v deželi Nod, vzhodno od Edena.

17 Kajn je spoznal svojo ženo, spočela je in rodila Henoha. Potem je sezidal mesto in ga imenoval po imenu svojega sina Henoha. 18 Henohu se je rodil Irád, Irád je dobil sina Mehujaéla, Mehujaél je dobil sina Metušaéla in Metušaél je dobil sina Lameha. 19 Lameh si je vzel dve ženi; eni je bilo ime Ada, drugi pa Cila. 20 Ada je rodila Jabála, ki je postal oče prebivalcev šotorov in živinorejcev. 21 Njegovemu bratu je bilo ime Jubál in postal je oče vseh godcev na citre in flavto. 22 Tudi Cila je rodila Tubál Kajina, ki je koval vsakovrstno orodje iz brona in železa. Tubál Kajinova sestra pa je bila Naáma.

23 Lameh je rekel svojima ženama:

25 Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set. Rekla je namreč: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.« 26 Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.

1 To je knjiga Adamovega rodovnika. Na dan, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil sebi podobnega. 2 Ustvaril ju je moškega in žensko, ju blagoslovil in ju imenoval človeka, na dan, ko ju je ustvaril.

3 Adam je živel sto trideset let in rodil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba. Imenoval ga je Set. 4 Potem ko se mu je rodil Set, je bilo Adamovih dni še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. 5 In vseh Adamovih dni, ki jih je preživel, je bilo devetsto trideset let. Potem je umrl.

6 Set je živel sto pet let in rodil se mu je Enóš. 7 Potem ko se mu je rodil Enóš, je Set živel še osemsto sedem let in rodili so se mu sinovi in hčere. 8 In vseh Setovih dni je bilo devetsto dvanajst let. Potem je umrl.

9 Enóš je živel devetdeset let in rodil se mu je Kenán. 10 Potem ko se mu je rodil Kenán, je Enóš živel še osemsto petnajst let in rodili so se mu sinovi in hčere. 11 In vseh Enóševih dni je bilo devetsto pet let. Potem je umrl.

12 Kenán je živel sedemdeset let in rodil se mu je Mahalalél. 13 Potem ko se mu je rodil Mahalalél, je Kenán živel še osemsto štirideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. 14 In vseh Kenánovih dni je bilo devetsto deset let. Potem je umrl.

15 Mahalalél je živel petinšestdeset let in rodil se mu je Jered. 16 Potem ko se mu je rodil Jered, je Mahalalél živel še osemsto trideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. 17 In vseh Mahalalélovih dni je bilo osemsto petindevetdeset let. Potem je umrl.

18 Jered je živel sto dvainšestdeset let in rodil se mu je Henoh. 19 Potem ko se mu je rodil Henoh, je Jered živel še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. 20 In vseh Jeredovih dni je bilo devetsto dvainšestdeset let. Potem je umrl.

21 Henoh je živel petinšestdeset let in rodil se mu je Matuzalem. 22 Potem ko se mu je rodil Matuzalem, je Henoh hodil z Bogom še tristo let in rodili so se mu sinovi in hčere. 23 In vseh Henohovih dni je bilo tristo petinšestdeset let. 24 Hodil je z Bogom, potem ga ni bilo več, kajti Bog ga je vzel.

25 Matuzalem je živel sto sedeminosemdeset let in rodil se mu je Lameh. 26 Potem ko se mu je rodil Lameh, je Matuzalem živel še sedemsto dvainosemdeset let in rodili so se mu sinovi in hčere. 27 In vseh Matuzalemovih dni je bilo devetsto devetinšestdeset let. Potem je umrl.

28 Lameh je živel sto dvainosemdeset let in rodil se mu je sin. 29 Imenoval ga je Noe in rekel: »Ta nas bo tolažil pri našem delu in trudu naših rok z zemljo, ki jo je Gospod preklel.« 30 Potem ko se mu je rodil Noe, je Lameh živel še petsto petindevetdeset let in rodili so se mu sinovi in hčere. 31 In vseh Lamehovih dni je bilo sedemsto sedeminsedemdeset let. Potem je umrl.

32 Ko je bil Noe star petsto let, so se Noetu rodili Sem, Ham in Jafet.

1 Ko so se ljudje začeli množiti po zemlji, so se jim rojevale tudi hčere 2 in Božji sinovi so videli, da so človeške hčere lepe. Jemali so si jih za žene, katere koli so izbrali. 3 Gospod je rekel: »Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso. Njegovih dni bo sto dvajset let.«

4 Tiste dni in tudi pozneje – ko so hodili Božji sinovi k človeškim hčeram, ki so jim rodile otroke – so bili na zemlji velikani. To so bili junaki, sloveči možje iz davnine.

5 Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. 6 Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. 7 Rekel je torej Gospod: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.« 8 Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh.

9 To je Noetov rodovnik. Noe je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom. 10 Noetu so se rodili trije sinovi: Sem, Ham in Jafet. 11 Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. 12 Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.

13 Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred.«

14 »Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa. Narêdi jo z več prostori in jo od znotraj in od zunaj premaži z zemeljsko smolo. 15 Takole jo narêdi: ladja naj bo dolga tristo komolcev, široka petdeset in visoka trideset komolcev. 16 Zgoraj naredi ladji streho, en komolec nad njo jo postavi, in ob strani napravi vhod v ladjo. Narêdi jo tako, da bo imela spodnji, srednji in zgornji oddelek.

17 Glej, zlil bom vode potopa na zemljo, da uničim vse meso pod nebom, v katerem je dih življenja. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo. 18 S teboj pa sklepam zavezo. Pojdi torej v ladjo ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov! 19 In od vseh živali, od vsega mesa, spravi po dvoje v ladjo, da bodo skupaj s teboj ostale pri življenju! Naj bodo samci in samice! 20 Od ptic po njihovih vrstah, od živine po njenih vrstah in od vse laznine na zemlji po njenih vrstah, od vsake vrste naj po dve živali prideta k tebi, da bodo ostale pri življenju. 21 Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, kar boš potreboval za hrano, in ga spravi pri sebi, da se boste mogli hraniti ti in oni.« 22 Noe je to storil; prav tako, kakor mu je Bog zapovedal, tako je storil.

1 Gospod je rekel Noetu: »Pojdi v ladjo ti in vsa tvoja družina, kajti vidim, da si sredi tega rodu pravičen pred menoj. 2 Od vseh čistih živali vzemi s seboj po sedem parov, samce in samice, od živali pa, ki niso čiste, vzemi po dvoje, samca in samico. 3 Tudi od ptic neba vzemi od vsake vrste po sedem parov, samce in samice, da ohraniš pri življenju zarod po vsej zemlji. 4 Kajti še sedem dni in storil bom, da bo deževalo na zemljo štirideset dni in štirideset noči in iztrebil bom s površja zemlje vsa bitja, ki sem jih naredil.« 5 Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod.

6 Noe je bil star šeststo let, ko so nastopile vode potopa na zemlji.

7 Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. 8 Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, 9 so prišli po dva in dva k Noetu v ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. 10 Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo.

11 V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. 12 Štirideset dni in štirideset noči je deževalo na zemljo.

13 Prav ta dan so šli Noe, njegovi sinovi Sem, Ham in Jafet in z njimi Noetova žena ter tri žene njegovih sinov v ladjo. 14 Ti, vse zveri po njihovih vrstah, vsa živina po njenih vrstah in vsa laznina, ki se plazi po zemlji, po njenih vrstah in vse ptice po njihovih vrstah, vse, kar ima perje in peruti, 15 vse to je prišlo k Noetu v ladjo, po dva in dva od vsega mesa, v katerem je dih življenja. 16 Prišli in vstopili so torej samci in samice od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa je zaprl vrata za njim.

17 In potop je bil na zemlji štirideset dni. Vode so narasle in vzdignile ladjo, tako da je splavala nad zemljo. 18 Vode so se dvignile in zelo narasle na zemlji, ladja pa je plavala na vodi. 19 Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. 20 Vzdignile so se za petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore. 21 Tako je preminilo vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, živina, zveri in vsa drobna bitja, ki mrgolijo po zemlji, in vsi ljudje. 22 Pomrlo je vse, kar je imelo v nosnicah dih življenja in je živelo na kopnem. 23 Iztrebil je s površja zemlje vse, kar živi: ljudi in živino, laznino in ptice neba; iztrebljeni so bili z zemlje. Ostali so samo Noe in tisti, ki so bili z njim v ladji. 24 Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni.

1 Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim v ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. 2 Zaprli so se studenci globin in nebesne zapornice in ponehal je dež z neba. 3 Polagoma so vode odtekale z zemlje, po sto petdesetih dneh so začele upadati. 4 Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah. 5 Vode so še naprej upadale vse do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora.

6 Preteklo je še štirideset dni in Noe je odprl lino, ki jo je naredil na ladji, 7 in izpustil krokarja. Ta je odletel, a se je vračal in spet vzletaval, dokler vode na zemlji niso usahnile. 8 Nato je Noe spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje. 9 Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu v ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo. Iztegnil je roko, jo prijel in spravil k sebi v ladjo. 10 Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. 11 Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. 12 Počakal je še sedem dni. Spet je spustil golobico, a se ni več vrnila.

13 Prvi dan prvega meseca v šeststoprvem letu so vode izginile z zemlje. Noe je odkril streho na ladji, pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti.

14 Sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha. 15 Bog je spregovoril Noetu in rekel: 16 »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! 17 S teboj naj odidejo vse živali, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živina in vsa laznina, ki se plazi po zemlji. Razkropijo naj se po zemlji, naj se plodijo in množijo na njej!« 18 Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. 19 Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih.

20 Noe je postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. 21 Gospod je zaduhal prijetni vonj in Gospod je rekel v svojem srcu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil.

1 Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in jim rekel: »Bodite rodovitni in se množite ter napolnite zemljo! 2 Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. 3 Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. 4 Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti. 5 Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata.

8 Potem je Bog rekel Noetu in njegovim sinovom: 9 »Glejte, zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom, ki pride za vami, 10 pa tudi z vsemi živimi bitji, ki so pri vas: s pticami, z živino in z vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas, z vsemi, ki so prišle iz ladje. 11 Tako sklepam zavezo z vami in ne bom več iztrebil vsega mesa z vodami potopa. Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.«

12 Bog je rekel: »To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. 13 Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. 14 In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, 15 tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso. 16 Kadar bo v oblakih, jo bom pogledal in se spomnil večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji in vsem mesom, ki je na zemlji.«

17 Bog je rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.«

18 Noetovi sinovi, ki so odšli iz ladje, so bili Sem, Ham in Jafet. Ham je Kánaanov oče. 19 Trije so bili Noetovi sinovi in ti so obljudili vso zemljo. 20 Tedaj je Noe, mož zemlje, začel saditi vinograd. 21 Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. 22 Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. 23 Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote. 24 Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin, 25 je rekel:

28 Noe je po potopu živel še tristo petdeset let. 29 Vseh Noetovih dni je bilo torej devetsto petdeset let. Potem je umrl.

1 To je rodovnik Noetovih sinov: Sema, Hama in Jafeta. Tem so se po potopu rodili sinovi.

2 Jafetovi sinovi so Gomer, Magóg, Madáj, Javán, Tubál, Mešeh in Tirás. 3 Gomerjevi sinovi pa so Aškenáz, Rifát in Togarmá. 4 Javánovi sinovi so Elišá, Taršíš, Kitéjci in Rodošáni. 5 Njihovi potomci so se razdelili kot narodi po otokih in deželah, vsak s svojim jezikom, po svojih rodbinah in narodih.

6 Hamovi sinovi so Kuš, Micrájim, Put in Kánaan. 7 Kuševi sinovi so Sebá, Havilá, Sabtá, Ramá in Sabtehá. Ramájeva sinova sta Šebá in Dedán.

8 Kušu se je rodil Nimród, ta je prvi postal junak na zemlji. 9 Bil je velik lovec pred Gospodom; zato pravijo: Velik lovec pred Gospodom kakor Nimród. 10 Prvenci njegovega kraljestva so bili Babilon, Ereh, Akád in Kalne v šinárski deželi. 11 Iz te dežele je odšel v Asirijo. Pozidal je Ninive, Rehobót Ir, Kelah 12 in Resen med Ninivami in Kelahom; to je veliko mesto.

13 Micrájimu so se rodili Ludéjci, Anaméjci, Lehabéjci, Naftuhéjci, 14 Patroséjci, Kasluhéjci, od katerih so izšli Filistejci, in Kaftoréjci.

15 Kánaanu so se rodili Sidón, njegov prvorojenec, Het, 16 Jebusejec, Amoréjec, Girgašéjec, 17 Hivéjec, Arkéjec, Sinéjec, 18 Arvadéjec, Cemaréjec in Hamatéjec. Potem so se kánaanski rodovi razkropili. 19 Kánaanovo ozemlje je segalo od Sidóna proti Gerárju in do Gaze, proti Sódomi, Gomóri, Adámi, Cebojímu do Leše.

20 To so Hamovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, deželah in narodih.

21 Semu, Jafetovemu starejšemu bratu, se je rodil tudi oče vseh Eberjevih sinov. 22 Semovi sinovi so Elám, Asúr, Arpahšád, Lud in Arám. 23 Arámovi sinovi pa so Uc, Hul, Geter in Maš. 24 Arpahšádu se je rodil Šelah, Šelahu se je rodil Eber. 25 Eberju sta se rodila dva sina; enemu je bilo ime Peleg, ker se je v njegovih dneh razdelila zemlja, njegovemu bratu pa je bilo ime Joktán. 26 Joktánu so se rodili Almodád, Šelef, Hacarmávet, Jerah, 27 Hadorám, Uzál, Diklá, 28 Obál, Abimaél, Šebá, 29 Ofír, Havilá in Jobáb. Vsi ti so Joktánovi sinovi. 30 Njihovo ozemlje je segalo od Meše proti Sefárju do vzhodnega gorovja.

31 To so Semovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, deželah in narodih. 32 To so rodovi Noetovih sinov po njihovih rodbinah in narodih. In iz njih so se po potopu razdelili narodi po zemlji.

1 Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. 2 Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. 3 Rekli so drug drugemu: »Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. 4 Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!«

5 Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. 6 In Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. 7 Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« 8 In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. 9 Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji.

10 To je Semov rodovnik. Sem je bil star sto let, ko se mu je rodil Arpahšád, dve leti po potopu. 11 Potem ko se mu je rodil Arpahšád, je Sem živel še petsto let in rodili so se mu sinovi in hčere.

12 Ko je bil Arpahšád star petintrideset let, se mu je rodil Šelah. 13 Potem ko se mu je rodil Šelah, je Arpahšád živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere.

14 Ko je bil Šelah star trideset let, se mu je rodil Eber. 15 Potem ko se mu je rodil Eber, je Šelah živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere.

16 Ko je bil Eber star štiriintrideset let, se mu je rodil Peleg. 17 Potem ko se mu je rodil Peleg, je Eber živel še štiristo trideset let in rodili so se mu sinovi in hčere.

18 Ko je bil Peleg star trideset let, se mu je rodil Regu. 19 Potem ko se mu je rodil Regu, je Peleg živel še dvesto devet let in rodili so se mu sinovi in hčere.

20 Ko je bil Regu star dvaintrideset let, se mu je rodil Serúg. 21 Potem ko se mu je rodil Serúg, je Regu živel še dvesto sedem let in rodili so se mu sinovi in hčere.

22 Ko je bil Serúg star trideset let, se mu je rodil Nahór. 23 Potem ko se mu je rodil Nahór, je Serúg živel še dvesto let in rodili so se mu sinovi in hčere.

24 Ko je bil Nahór star devetindvajset let, se mu je rodil Terah. 25 Potem ko se mu je rodil Terah, je Nahór živel še sto devetnajst let in rodili so se mu sinovi in hčere.

26 Terah je bil star sedemdeset let, ko so se mu rodili Abram, Nahór in Harán.

27 To je Terahov rodovnik. Terahu so se rodili Abram, Nahór in Harán, Haránu pa se je rodil Lot. 28 Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v svoji rojstni deželi, v Uru Kaldejcev. 29 Abram in Nahór sta se oženila. Abramovi ženi je bilo ime Sarája, Nahórjevi pa Milka. Bila je hči Harána, Milkinega in Jiskinega očeta. 30 Sarája pa je bila nerodovitna, ni imela otrok.

31 Terah je vzel sina Abrama in vnuka Lota, Haránovega sina, ter svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama, in odšel z njimi iz Ura Kaldejcev, da bi šel v deželo Kánaan. Prišli so do Harána in se tam naselili. 32 Vseh Terahovih dni je bilo dvesto pet let. Potem je Terah umrl v Haránu.