1 V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. 2 Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

3 Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. 4 Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. 5 In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

6 Bog je rekel: »Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« 7 In Bog je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá nad obokom. Zgodilo se je tako. 8 Bog je obok imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

9 Bog je rekel: »Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno!« Zgodilo se je tako. 10 Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. 11 Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. 12 Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. 13 In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

14 Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! 15 Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. 16 Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. 17 Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. 18 Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. 19 In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

20 Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!« 21 Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. 22 In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« 23 In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.

24 Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. 25 Bog je naredil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro.

26 Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« 27 Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

28 Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« 29 Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. 30 Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. 31 Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.

1 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. 2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. 4 To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.

Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, 5 še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval. 6 Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga in namakala vso površino polja. 7 Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.

8 Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. 9 Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

10 V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke. 11 Ena od njih se imenuje Pišón. Ta teče okoli vse dežele Havíla, v kateri je zlato – 12 in zlato te dežele je dobro; tam je tudi bdelij in kamen oniks. 13 Drugi reki je ime Gihon. Ta teče okoli vse dežele Kuš. 14 Tretji reki je ime Tigris. Ta teče vzhodno od Asúrja. Četrta reka pa je Evfrat.

15 Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. 16 Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, 17 le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.«

18 Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« 19 Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. 20 Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. 21 Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. 22 Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. 23 Tedaj je človek rekel:

24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

1 Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« 2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, 3 ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« 4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! 5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« 6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. 7 Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.

8 Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. 9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« 10 Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« 11 Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« 12 Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« 13 Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« 14 Gospod Bog je rekel kači:

20 Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. 21 Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel. 22 Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« 23 In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. 24 Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.

1 Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem moža od Gospoda.« 2 Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. 3 Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. 4 Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, 5 na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. 6 Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? 7 Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« 8 Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.

9 Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« 10 In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. 11 Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! 12 Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu.« 13 Kajn je rekel Gospodu: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. 14 Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« 15 Gospod pa mu je odgovoril: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil. 16 Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja in se naselil v deželi Nod, vzhodno od Edena.

17 Kajn je spoznal svojo ženo, spočela je in rodila Henoha. Potem je sezidal mesto in ga imenoval po imenu svojega sina Henoha. 18 Henohu se je rodil Irád, Irád je dobil sina Mehujaéla, Mehujaél je dobil sina Metušaéla in Metušaél je dobil sina Lameha. 19 Lameh si je vzel dve ženi; eni je bilo ime Ada, drugi pa Cila. 20 Ada je rodila Jabála, ki je postal oče prebivalcev šotorov in živinorejcev. 21 Njegovemu bratu je bilo ime Jubál in postal je oče vseh godcev na citre in flavto. 22 Tudi Cila je rodila Tubál Kajina, ki je koval vsakovrstno orodje iz brona in železa. Tubál Kajinova sestra pa je bila Naáma.

23 Lameh je rekel svojima ženama:

25 Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set. Rekla je namreč: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.« 26 Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.