1 Spet je začel učiti ob jezeru. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je stopil v čoln in sedel v njem na jezeru, medtem ko je bila vsa množica na kopnem pri jezeru. 2 Veliko jih je učil v prilikah in jim med svojim poučevanjem govoril: 3 »Poslušajte! Sejalec je šel sejat. 4 Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. 5 Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 6 Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. 7 Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. 8 Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« 9 In govoril je: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

10 Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili skupaj z dvanajsterimi okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike. 11 In govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah, 12 da

13 In govoril jim je: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem doumeli vse prilike? 14 Sejalec seje besedo. 15 Ob poti, kjer se seje beseda, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo. 16 Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo, 17 a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni. Ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. 18 Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besedo slišijo, 19 toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. 20 V dobro zemljo vsejani pa so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad: eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega.«

21 In govoril jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo dajo na podstavek? 22 Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan. 23 Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!«

24 In govoril jim je: »Pazíte, kaj poslušate! S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo in še navrglo se vam bo. 25 Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.«

26 In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. 27 Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. 28 Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. 29 Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

30 In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? 31 Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. 32 Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

33 V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. 34 Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«