Véliki duhovnik Alkim obrekuje Juda
14
1 Po treh letih so Judovi ljudje izvedeli, da je Selevkov sin Demetrij priplul z močno vojsko in ladjevjem v pristanišče v Tripoliju,
2 da bi spravil s poti Antíoha in njegovega varuha Lizija ter se polastil dežele.
3 Bil je neki Alkim, ki je bil nekoč véliki duhovnik, a se je tedaj, ko še ni bilo stikov s pogani, Db. v časih nemešanja. prostovoljno omadeževal. Ker se je zavedel, da zanj ni nikakršne rešitve in da nima več dostopa do svetega oltarja,
4 je šel okrog leta 151 Tj. 161 pr. Kr. h kralju Demetriju. Prinesel mu je zlat venec in palmo, poleg tega pa še oljčnih vej, kakor jih uporabljajo v templju. In ta dan je miroval.
5 Toda njegovi norosti se je ponudila ugodna priložnost, ko ga je Demetrij poklical pred svoj sosvet in ga vprašal, kakšno je razpoloženje med Judi in kakšni so njihovi načrti. Na to je odgovoril:
6 »Tisti med Judi, ki se imenujejo hasidejci in ki jim je za voditelja Juda Makabejec, netijo vojno in upor in ne pustijo, da bi kraljestvo doseglo mir.
7 In zato sem, oropan svojega dednega dostojanstva, se pravi vélikega duhovništva, zdaj prišel sem, in sicer
8 prvič zaradi svoje resnične vdanosti kraljevi stvari, drugič pa zaradi skrbi, ki jo čutim za sodržavljane. Saj je nerazumnost omenjenih ljudi pahnila naš narod v nemajhno stisko.
9 Ko boš, o kralj, podrobno spoznal položaj, poskrbi za blagor naše dežele in našega preizkušenega naroda, saj kažeš do vseh ljubeznivo človekoljubnost.
10 Dokler bo namreč Juda živ, je nemogoče, da bi država zaživela v miru.«
11 Ko je tako spregovoril, so tudi drugi kraljevi prijatelji, ki so sovražno gledali na Judovo dejavnost, hujskali Demetrija zoper njega.
Nikánor kaže naklonjenost do Judov
12 Kralj je takoj poklical Nikánorja, ki je postal poveljnik slonov, ga imenoval za vojaškega upravitelja Judeje in ga poslal tja
13 z naročilom, Različica s pismom. naj Juda spravi s poti, razprši njegove privržence in postavi Alkima za vélikega duhovnika v največjem izmed svetišč.
14 Nikánorjevim četam so se množično pridružili tudi tisti pogani iz Judeje, ki jih je Juda prisilil k begu, pač v prepričanju, da se bodo okoristili z nezgodami in nesrečami Judov.
15 Ko so Judje slišali za Nikánorjev pohod in za napad poganov, so se potresli s prstjo in prosili za pomoč njega, ki je postavil svoj narod za večno in z vidnimi znamenji Db. in s pojavitvijo. pomagal svoji dediščini.
16 Nato so na ukaz svojega poveljnika v naglici odrinili od tam in se pri vasi Desáv spoprijeli s sovražniki.
17 Judov brat Simon se je že spopadel z Nikánorjem, toda sovražniki so ga presenetili in doživel je manjši poraz. Gr. nejasno.
18 A ko je Nikánor slišal, kakšnega junaštva so zmožni Judovi ljudje in s kakšno neustrašnostjo se bojujejo za domovino, se je ognil odločitvi s prelivanjem krvi.
19 In tako je poslal Pozidonija, Teodóta in Matatija, da bi ponudili in sprejeli desnice. Tj. sklenili mir.
20 Po poglobljeni preučitvi predlogov je poveljnik seznanil z njimi vojake. Pokazalo se je, da so ti istih misli in privolili so v dogovor.
21 Določili so dan, ko bi se poveljnika srečala na samem. Od vsake strani je pripeljal po en voz in postavili so sedeže.
22 Juda pa je razpostavil na primernih krajih oborožene ljudi, pripravljene na poseg, če bi jih hoteli sovražniki zahrbtno presenetiti. Med pogovorom je prišlo do sporazuma.
23 Nikánor se je nato zadržal v Jeruzalemu, ne da bi zagrešil kaj neprimernega. Odpustil je celo množice, ki so se trumoma zgrnile okrog njega.
24 Ves čas je držal Juda ob sebi: srčno se je navezal nanj.
25 Pregovarjal ga je, naj bi se oženil in imel otroke. Tako se je Juda oženil, se lepo umiril in si privoščil življenje.
Alkim spletkari zoper Nikánorja in Juda
26 Alkim je opazil njuno medsebojno naklonjenost. Priskrbel si je prepis sklenjene pogodbe, šel k Demetriju in mu rekel, da Nikánor snuje načrte proti državi, saj si je izbral za naslednika Juda, zarotnika proti kraljestvu.
27 Kralj se je razsrdil, obrekovanje tega pokvarjenca ga je podžgalo in pisal je Nikánorju, da je ogorčen zaradi pogodbe, zato mu ukazuje, naj nemudoma pošlje Makabejca vklenjenega v Antiohijo.
28 Nikánorja so ta sporočila na moč pretresla. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi prekršil dogovor s človekom, ki ni ničesar zagrešil.
29 Ker pa se kralju ni mogel upirati, je prežal na priložnost, da bi izpolnil ukaz z zvijačo.
30 Makabejec je opazil, da se je Nikánor ohladil do njega in da postaja njegovo običajno občevanje čedalje bolj zadržano. Pomislil je, da takšna hladnost ne pomeni nič dobrega. In tako je zbral večje število svojih privržencev in se skril pred Nikánorjem.
31 Ko je ta spoznal, da ga Juda spretno izigrava, je prišel k veličastnemu in presvetemu templju prav v trenutku, ko so duhovniki opravljali običajno žrtvovanje, in ukazal, naj mu izročijo moža.
32 Duhovniki so mu s prisego odgovorili, da ne vedo, kje naj bi bil mož, ki ga išče.
33 Tedaj je Nikánor iztegnil roko proti templju in prisegel takole: »Če mi ne izročite Juda vklenjenega, bom zravnal tale Božji tempelj z zemljo, razkopal žgalni oltar in na tem mestu postavil sijajno svetišče Dionizu!«
34 Tako je rekel in odšel. Duhovniki pa so iztegnili roke proti nebu in klicali na pomoč Njega, ki se je zmeraj bojeval za naš narod, rekoč:
35 »O Gospod vesolja, ti ničesar ne potrebuješ, pa ti je bilo vseeno v veselje dobiti tempelj, za svoje prebivališče med nami.
36 O Sveti Gospod vse svetosti, ohrani to hišo, ki je bila pravkar očiščena, neomadeževano na veke!«
Razísova smrt
37 Tedaj pa so Nikánorju ovadili nekega Razísa, enega od jeruzalemskih starešin. Mož je bil domoljub, na zelo dobrem glasu, in zaradi njegove dobrote so ga imenovali očeta Judov.
38 Že prej, ko še ni bilo mešanja s pogani, je bil obtožen judovstva. Z veliko odločnostjo je zastavljal telo in dušo za judovstvo.
39 Ker je Nikánor hotel javno pokazati sovraštvo do Judov, je poslal več kot petsto vojakov, da bi ga prijeli.
40 Mislil je namreč, da bo hudo prizadel Jude, če ga bo dal prijeti.
41 Ko je bilo vojaštvo tik pred tem, da zavzame stolp, in je že vdiralo v preddverje ter zahtevalo ogenj, da bi zažgalo vrata, se je Razís, obkoljen od vseh strani, pognal na svoj meč.
42 Rajši je namreč hotel častno umreti kakor pasti v roke hudodelcem in pretrpeti sramoto, nevredno njegove plemenitosti.
43 Vendar se sredi bojne razvnetosti ni zabodel do smrti. In ko je vojaštvo vdiralo skozi vrata, je možato stekel na obzidje in odločno strmoglavil na množico.
44 Vsi so se hitro umaknili, zazijala je vrzel in znašel se je sredi praznine.
45 Vendar je še dihal. V divji razvnetosti je vstal in se v teku pognal skozi množico, ko mu je curkoma lila kri in je imel hude rane.
46 Že popolnoma izkrvavel je stopil na odsekano skalo, si iztrgal drobovje in ga z obema rokama vrgel na množico. Zaklical je Gospodarju življenja in duha, naj mu oboje spet vrne, in tako umrl.
|