|
Ob hudi suši
14
1 Beseda Gospodova, ki se je zgodila Jeremiju v zvezi s sušo.
2 Juda žaluje
in njegova mesta  Db. vrata. hirajo;
ljudje medlijo na tleh
in v Jeruzalemu se razlega vpitje.
3 Veljaki pošiljajo služinčad po vodo;
ti pridejo k mlakam:
ne najdejo vode,
vračajo se s praznimi posodami;
osramočeni so in razočarani,
zakrivajo si glavo.
4 Zaradi zemlje, ki je osupla,
ker ni dežja v deželo,
si kmetje osramočeni zakrivajo glavo.
5 Celo košuta, če stori na polju, pusti mladiča, Dodano.
ker ni trave.
6 Divji osli stoje na goljavah
in lovijo sapo kakor šakali.
Njihove oči so opešale,
ker ni več zelenja.
Izraelovo upanje je Gospod
7 Če naše krivde pričajo zoper nas,
Gospod, ukrepaj zaradi svojega imena!
Veliko je namreč odpadov,
s katerimi smo grešili zoper tebe.
8 Ti, Izraelovo upanje,
njegov rešitelj v času stiske,
zakaj bi bil kakor tujec v deželi,
kakor popotnik, ki se ustavi le, da prenoči?
9 Zakaj bi bil kakor zbegan mož,
kakor junak, ki ne more pomagati?
Saj si vendar sredi nas, Gospod,
in tvoje ime je priklicano na nas. Ali in nosimo tvoje ime.
Nikar nas ne zapusti!
10 Tako govori Gospod o tem ljudstvu:
Zares, radi blodijo,
svojih nog ne znajo zadržati.
Gospodu pa niso všeč.
Zdaj se spominja njihove krivde
in kaznuje njihove grehe.
11 Dalje mi je Gospod rekel: »Ne moli za blagor tega ljudstva.
12 Čeprav se postijo, ne slišim njihovega vzklikanja; čeprav darujejo žgalno in jedilno daritev, mi nista všeč. Temveč z mečem, z lakoto in s kugo jih pokončam.«
Obsodba krivih prerokov
13 Tedaj sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, preroki jim pravijo: ›Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, resničen mir vam bom dal v tem kraju!‹«
14 Gospod pa mi je rekel: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal ne jim ukazal niti jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in sleparijo svojega srca vam prerokujejo.«
15 Zato Gospod tako govori o prerokih, ki prerokujejo v mojem imenu, ne da bi jih poslal, in ki obljubljajo, da meča in lakote ne bo v to deželo: Z mečem in lakoto bodo ti preroki pokončani.
16 Ljudje pa, katerim prerokujejo, bodo ležali po jeruzalemskih ulicah kot žrtve lakote in meča. Nihče jih ne pokoplje, njih, njihovih žená, njihovih sinov in hčerá. Tako razlijem nanje njihovo hudobijo.
17 To besedo jim govôri:
Moje oči naj točijo solze noč in dan
in naj ne prenehajo,
kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva, Tj. celotno ljudstvo.
strahoten udarec.
18 Če grem na polje,
glej z mečem prebodene;
če pridem v mesto,
glej od lakote oslabele.
Tudi prerok in duhovnik tavata po deželi
in ne razumeta.
Ljudstvo prosi usmiljenja
19 Mar si Juda popolnoma zavrgel?
Se ti je Sion pristudil?
Zakaj nas tepeš,
da nam ni ozdravljenja?
Upali smo na mir, pa ni nič dobrega;
na čas ozdravljenja, pa glej, strah.
20 Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost,
krivdo svojih očetov,
res, grešili smo zoper tebe.
21 Ne zaničuj nas zaradi svojega imena,
ne omalovažuj prestola svojega veličastva!
Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!
22 Ali so med puhlimi maliki narodov taki, ki morejo prinesti dež?
Ali daje plohe sámo nebo?
Mar nisi ti tisti, Gospod, naš Bog?
Zato upamo vate,
saj ti delaš vse to!
|
