1 Skliče pa dvanajstere učence svoje in jim dá moč in oblast nad vsemi zlimi duhovi in da ozdravljajo bolezni. 2 In pošlje jih oznanjevat kraljestvo Božje in ozdravljat bolnike. 3 In reče jim: Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi po dve suknji ne imejte. 4 In v katerokoli hišo pridete, tam prebivajte, in odtod pojdite dalje. 5 In katerikoli vas ne sprejmo, odidite iz tistega mesta in otresite prah z nog svojih, v pričevanje zoper nje. 6 In odidejo in hodijo po vaseh, oznanjujoč evangelij in ozdravljajoč povsod.

7 Slišal je pa Herod četrtnik vse, kar on dela, in je bil v zadregi, zato ker so nekateri pravili: Janez je vstal iz mrtvih, 8 nekateri pa: Elija se je prikazal, drugi pa: Starih prerokov eden je vstal. 9 In reče Herod: Janeza sem jaz obglavil; kdo pa je ta, ki slišim o njem take reči? In želel ga je videti.

10 In apostoli se vrnejo in mu pripovedujejo, koliko so storili. In vzame jih s seboj in se umakne v stran k mestu, ki se imenuje Betsaida. 11 Ko pa množice to zvedo, odidejo za njim; in sprejme jih in jim govori o kraljestvu Božjem in ozdravlja tiste, ki so potrebovali zdravja. 12 A dan se je jel nagibati, in pristopijo dvanajsteri in mu reko: Odpusti ljudstvo, da gredo v sosednje vasi in sela in tam prenočé in dobe živeža; kajti tu smo na samotnem kraju. 13 On pa jim reče: Dajte jim vi jesti. A oni reko: Nimamo več nego pet hlebov in dve ribi; razen če gremo morda mi, da kupimo jedi za vse to ljudstvo. 14 Bilo jih je namreč kakih pet tisoč mož. Reče pa učencem svojim: Posadite jih v druščinah po petdeset. 15 In storé tako in posade vse. 16 Vzame pa petere hlebe in tisti dve ribi in pogleda v nebo in jih blagoslovi ter prelomi in podaja učencem svojim, naj polože pred ljudstvo. 17 In jedli so in se nasitili vsi; in pobrali so, kar jim je ostalo od koscev, dvanajst košev.

18 In zgodi se, ko je na samem molil, da so bili z njim učenci njegovi; in vpraša jih, rekoč: Kdo pravijo ljudje, da sem jaz? 19 Oni pa odgovore in reko: Da si Janez Krstnik, drugi pa: Elija, a drugi, da je eden starih prerokov vstal. 20 Pa jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovori in reče: Kristus Božji. 21 A on jim zapreti in naroči, naj nikomur ne povedo tega, 22 govoreč: Sin človekov mora veliko pretrpeti in biti zavržen od starešin in višjih duhovnikov in pismarjev in biti umorjen, a tretji dan vstati. 23 Pravi pa vsem: Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame nase križ svoj vsak dan in gre za menoj. 24 Kajti kdor hoče ohraniti življenje svoje, ga izgubi, kdor pa izgubi življenje svoje zaradi mene, ta ga ohrani. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če pridobi ves svet, samega sebe pa pogubi ali se oškoduje? 26 Zakaj kdorkoli se sramuje mene in mojih besed, tega se bo Sin človekov sramoval, kadar pride v svoji in Očetovi in svetih angelov slavi. 27 Pravim vam pa resnično: So nekateri med tukaj stoječimi, ki ne okusijo smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega.

28 Zgodi se pa kakih osem dni po teh besedah, da vzame s seboj Petra in Jakoba in Janeza ter gre na goro molit. 29 In ko moli, postane podoba obličja njegovega drugačna in oblačilo njegovo belo in svetlo. 30 In glej, z njim govorita dva moža, ki sta bila Mojzes in Elija. 31 Ta sta se prikazala v slavi in sta govorila o njegovem odhodu s sveta, ki mu ga je bilo izvršiti v Jeruzalemu. 32 A Petra in onadva, ki sta bila z njim, prevzame spanec. Ko pa se vzdramijo, vidijo slavo njegovo in oba moža, ki sta z njim stala. 33 In zgodi se, ko onadva odhajata od njega, da reče Peter Jezusu: Učenik, dobro nam je tu biti; naredimo pa tri šotore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega – ne vedoč, kaj govori. 34 Ali ko še govori, nastane oblak in jih obsenči; in zboje se, ko gresta onadva v oblak. 35 In glas pride iz oblaka, ki pravi: Ta je Sin moj ljubljeni, njega poslušajte! 36 In ko se je bil glas oglasil, najdejo Jezusa samega. In oni to zamolče, in nikomur niso v tistih dnevih povedali nič tega, kar so bili videli.

37 Zgodi se pa drugi dan, ko pridejo z gore, da ga sreča velika množica. 38 In glej, mož izmed množice zavpije, rekoč: Učenik, prosim te, ozri se na sina mojega, kajti edinec mi je. 39 In glej, duh ga napada, da nenadoma začne kričati, in ga lomi, da se ves peni, in le s težavo ga zapušča, ko ga je hudo zvil. 40 In prosil sem učence tvoje, naj bi ga izgnali, a niso mogli. 41 Odgovori pa Jezus in reče: O rod neverni in popačeni, doklej bom pri vas in vas bom trpel? Pripelji sem sina svojega! 42 A še medtem, ko gre k njemu, ga zgrabi zli duh in lomi. Jezus pa zapreti nečistemu duhu, in ozdravi dečka in ga spet da očetu njegovemu. 43 In vsi so se čudili veličastvu Božjemu.

Ko so se pa vsi čudili vsemu temu, kar je delal Jezus, reče učencem svojim: 44 Ohranite vi v ušesih svojih te besede; kajti Sin človekov bo izdan v roke človeške. 45 Oni pa niso umeli te besede, in bila jim je prikrita, da ne bi je razumeli, in bali so se ga poprašati o tej besedi.

46 Polasti pa se jih razmišljanje, kdo bi bil največji med njimi. 47 Jezus pa, vedoč misel njih srca, vzame otroka in ga postavi poleg sebe 48 in jim reče: Kdorkoli sprejme tega otroka v imenu mojem, mene sprejme; a kdorkoli mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal. Kdor je namreč najmanjši med vami vsemi, ta je velik.

49 Odgovori pa Janez in reče: Učenik, videli smo nekoga, ki je z imenom tvojim izganjal zle duhove, in smo mu branili, ker ne hodi z nami za teboj. 50 Jezus mu pa reče: Ne branite! kajti kdor ni zoper vas, je za vas.

51 Zgodi se pa, ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet gori, da on trdno nameri obličje svoje na pot v Jeruzalem. 52 In pošlje poslance pred obličjem svojim; in ti gredo in pridejo v vas Samarijanov, da mu pripravijo prenočišče. 53 Ali niso ga sprejeli, ker je bilo obličje njegovo namerjeno na pot v Jeruzalem. 54 Ko pa to vidita učenca njegova Jakob in Janez, rečeta: Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil? 55 On pa se obrne in jim zapreti [in reče: Ne veste, kakšnega duha ste. 56 Sin človekov namreč ni prišel duš človeških pogubljat, ampak reševat]. In šli so v drugo vas.

57 In ko so šli, mu reče nekdo po poti: Za teboj hočem iti, kamorkoli pojdeš. 58 In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge in ptice nebeške gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo. 59 A drugemu veli: Pojdi za menoj! On pa reče: Gospod, dovoli mi, da grem prej pokopat očeta svojega. 60 A Jezus mu veli: Pusti, naj mrtvi pokopavajo mrliče svoje; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo Božje. 61 Reče pa tudi nekdo drugi: Za teboj hočem iti, Gospod, ali prej mi dovoli, da se poslovim od domačinov svojih. 62 Jezus pa mu reče: Nobeden ni pripraven za kraljestvo Božje, kdor prime z roko za plug, pa se ozira na to, kar je zadaj.