1 In ko pride čez nekoliko dni zopet v Kafarnavm, začujejo, da je doma. 2 In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vrati ne. In govoril jim je besedo Božjo. 3 Pa pridejo in prineso k njemu mrtvoudnega, ki so ga štirje nosili. 4 In ko se mu niso mogli približati zavoljo množice, odkrijejo streho, kjer je bil; in ko so jo predrli, spuste doli posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. 5 Ko pa vidi Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Sin, odpuščeni so ti grehi. 6 Tam pa je sedelo nekaj pismarjev, ki so premišljali v srcih svojih: 7 Kaj ta tako govori? Boga preklinja! Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog? 8 In spoznavši precej z duhom svojim, da tako premišljajo sami pri sebi, jim reče Jezus: Kaj to premišljate v srcih svojih? 9 Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in vzemi posteljo svojo in hodi? 10 Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe (veli mrtvoudnemu): 11 Tebi pravim: Vstani, vzemi posteljo svojo in pojdi na dom svoj! 12 In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in Boga hvalijo, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli!

13 In zopet odide k morju. In vse ljudstvo je prihajalo k njemu, in jih je učil. 14 In mimogrede ugleda Levija, sina Alfejevega, sedečega na mitnici, in mu reče: Pojdi za menoj! In vstane in gre za njim. 15 In zgodi se, ko je sedel za mizo v hiši njegovi, da je tudi mnogo cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; kajti veliko jih je bilo, in so hodili za njim. 16 In ko pismarji in farizeji vidijo, da jé s cestninarji in grešniki, reko učencem njegovim: Z mitarji in grešniki jé in pije! 17 In ko Jezus to sliši, jim reče: Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

18 Učenci Janezovi in farizeji pa so se postili; ter pridejo in mu reko: Zakaj se Janezovi in farizejski učenci postijo, tvoji učenci se pa ne postijo? 19 In Jezus jim reče: Ali se morejo svatje postiti, kadar je ženin z njimi? Dokler imajo s seboj ženina, se ne morejo postiti. 20 Pridejo pa dnevi, ko se jim odvzame ženin; in tedaj se bodo postili tisti dan. 21 Nihče ne prišiva zaplate iz novega sukna na staro oblačilo, sicer odtrga nova zaplata še kaj od starega in luknja se naredi še hujša. 22 In nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove, in vino pride v nič in tudi mehovi; temveč novo vino je vlivati v nove mehove.

23 In zgodi se, da je šel v soboto skozi setve, in učenci njegovi začno po poti grede trgati klasje. 24 Pa mu reko farizeji: Glej, kaj delajo v soboto, kar se ne sme? 25 In jim reče: Niste li nikoli brali, kaj je storil David, ko je bil v sili in lačen, on in kateri so bili z njim? 26 Kako je šel v hišo Božjo, ko je bil Abiatar veliki duhovnik, in je jedel predložene kruhe, ki jih ne sme nihče jesti razen duhovnikov, in je dal tudi tistim, ki so bili z njim? 27 In jim reče: Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote. 28 Zato je Sin človekov tudi sobote gospodar.