Antíoh prepove judovsko vero
6
1 Kmalu zatem je kralj poslal atenskega senatorja, da bi Jude prisilil, da bi odstopili od postave očetov in da ne bi več živeli po Božjih postavah.
2 Mož naj bi tudi oskrunil tempelj v Jeruzalemu in ga poimenoval po Olimpskem Zevsu, svetišče v Garizímu pa po Gostoljubnem Zevsu, pač v skladu z gostoljubnim značajem krajevnih prebivalcev.
3 Naval hudobije je bil strašen in neznosen za vse.
4 Pogani so namreč napolnjevali svetišče z razuzdanostmi in požrtijami. Zabavali so se z vlačugami, občevali z ženskami na svetem ograjenem prostoru in prinašali tja nedovoljene stvari.
5 Žgalni oltar pa je bil poln nečistih žrtev, ki so bile po postavi prepovedane.
6 Človek ni smel praznovati sobote niti obhajati praznikov očetov niti se sploh priznavati za Juda.
7 Pod bridko prisilo so se morali Judje vsak mesec na kraljev rojstni dan udeleževati obrednega obeda, kadar pa je bil praznik dionizij, so bili prisiljeni hoditi ovenčani z lovorom v sprevodu na čast Dionizu.
8 Na predlog prebivalcev Ptolemáide je bil izdan odlok, po katerem so morala okoliška grška mesta prav tako ravnati z Judi in jim vsiljevati obredne obede.
9 Tisti, ki ne bi hoteli sprejeti grških običajev, naj bi bili usmrčeni. Ni bilo torej težko predvideti nesreče, ki so grozile.
10 Tako sta bili na primer dve ženski prijavljeni sodišču, ker sta dali obrezati svoje otroke. Dojenčka so jima obesili na prsi, ju gnali skozi mesto pred očmi vseh in ju vrgli čez obzidje.
11 Druge pa, ki so se zatekli v bližnje votline, da bi na skrivaj obhajali soboto, so ovadili Filipu in vse skupaj sežgali, ker se iz spoštovanja do tega najsvetejšega dne sploh niso hoteli braniti.
Preganjanje je znamenje Božjega usmiljenja
12 Tistim, ki jim bo prišla ta knjiga v roke, priporočam, naj se ob teh nesrečah ne predajo malodušju, ampak naj pomislijo, da do preganjanj ni prišlo v pogubo, ampak za vzgojo našega naroda.
13 Saj je vendar znamenje velike dobrodelnosti, če brezbožneži niso dolgo prepuščeni sami sebi, ampak jih prav kmalu doleti kazen.
14 Kadar gre za druge narode, Gospodar prizanesljivo počaka, da jih kaznuje šele takrat, ko je mera njihovih pregreh polna. Z nami pa ni sklenil ravnati tako,
15 in sicer zato, da nas ne bi bilo treba kaznovati v skrajnem trenutku, ko bi naši grehi prikipeli do vrha.
16 Zato nam nikoli ne odtegne svojega usmiljenja. In čeprav vzgaja svoj narod z nesrečo, ga nikakor ne zapusti.
17 To naj bo povedano samo zato, da se spomnimo te resnice. Po teh nekaj besedah se je treba vrniti k naši pripovedi.
Eleazarjevo mučeništvo
18 Eleazar, eden najuglednejših učiteljev postave, je bil že prileten mož in nadvse lep. S silo so mu odpirali usta, da bi jedel svinjsko meso.
19 Toda rajši se je odločil za slavno smrt kakor za sramotno življenje in prostovoljno je stopil k mučilnemu kolesu.
20 Izpljunil je, kar je imel v ustih, kakor pač morajo storiti tisti, ki pogumno odklanjajo to, česar ne smejo okusiti, kljub naravni ljubezni do življenja.
21 Tisti, ki so nadzorovali prepovedano žrtvovanje, so poznali Eleazarja že od zdavnaj. In tako so ga vzeli na stran in mu na štiri oči prigovarjali, naj si da prinesti mesa, ki ga je smel uživati in ki bi si ga sam pripravil, potem pa naj se dela, kot da jé od žrtvenega mesa, ki ga je predpisal kralj.
22 Če bi storil tako, bi se rešil smrti in oni bi zaradi dolgoletnega prijateljstva, ki ga je vezalo z njimi, človekoljubno ravnali z njim.
23 On pa je napravil časten sklep, vreden njegovih let, ugleda njegove starosti, njegovih častitljivih in v naporih osivelih las, vreden njegovega vzornega življenja od mladosti, še bolj pa svete postave, ki jo je utemeljil sam Bog. In tako je dosledno odgovarjal, naj ga kar nemudoma spravijo v podzemlje.
24 Dodal je še: »Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero.
25 S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost.
26 Pa čeprav bi se trenutno izmaknil človeški kazni, ne bi mogel ne živ ne mrtev ubežati rokam Vladarja vsega.
27 Če se torej hrabro poslovim od življenja, se bom izkazal vrednega svoje starosti,
28 mladim pa bom zapustil žlahten zgled, kako naj človek prostovoljno in plemenito umre za naše častitljive in svete postave.«
Tako je rekel in stopil naravnost k mučilnemu kolesu.
29 Tisti, ki so ga gnali in ki so mu bili malo prej naklonjeni, so mu postali sovražni, ker so mislili, da so izrečene besede blaznost.
30 On pa je zavzdihnil, preden je umrl pod udarci: »Gospodu, ki ima sveto vednost, je znano, da čeprav bi se lahko rešil smrti, trpim pod biči na svojem telesu hude bolečine, vendar jih v duši sprejemam z veseljem, ker se ga bojim.«
31 Tako se je mož poslovil od življenja in zapustil s svojo smrtjo zgled plemenitosti in spomenik kreposti ne samo mladim, marveč tudi veliki večini svojega naroda.
|