|
Srečna preteklost
29
1 Tedaj je Job nadaljeval svoj govor in rekel:
2 O, da bi bilo z menoj kakor v prejšnjih mesecih,
kakor v dnevih, ko me je Bog varoval!
3 Ko mi je njegova svetilka sijala nad glavo
in sem ob njegovi luči hodil skozi temo.
4 Kakor sem bil v dnevih svojega obilja,
ko je bilo Božje prijateljstvo nad mojim šotorom.
5 Ko je bil Mogočni še z menoj
in so me obdajali moji otroci.
6 Ko so se moje poti kopale v smetani
in mi je skala točila potoke olja.
7 Ko sem hodil skozi vrata v mesto,
na trgu postavljal svoj sedež.
8 Mladeniči so se poskrili, ko so me zagledali,
starci so se vzdignili in stali.
9 Veljaki so nehali govoriti
in si polagali roko na usta,
10 plemičem je zaprlo sapo,
jezik se jim je prilepil k nebu.
11 Kajti blagrovalo me je uho, ki me je slišalo,
in hvalilo oko, ki me je videlo.
12 Saj sem reševal ponižanega, ki je klical na pomoč,
siroto, ki je bila brez pomoči.
13 Blagoslov ogroženih je prihajal nadme
in vdovi sem razveseljeval srce.
14 Oblačil sem pravičnost, da me je ogrinjala,
pravica mi je bila kakor plašč in pokrivalo.
15 Slepemu sem bil oko
in kruljavemu noga.
16 Ubožcem sem bil oče
in potegoval sem se za pravico neznanca.
17 Krivičniku sem razbijal čeljusti
in trgal plen iz njegovih zob.
18 Mislil sem: V svojem gnezdu bom umrl
in svoje dni množil kakor pesek.
19 Moja korenina je imela pot do vode
in rosa je prenočevala na mojih vejah.
20 Moja čast se je obnavljala pri meni
in moj lok je bil vedno prožen v moji roki.
21 Poslušali so me in so bili pozorni,
molče so čakali na moj nasvet.
22 Ko sem nehal govoriti, niso ugovarjali,
moja beseda je rosila nanje.
23 Kakor na dež so čakali name,
odpirali so usta kakor za pomladni naliv.
24 Če sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti,
sijaja mojega obličja niso kalili.
25 Izbiral sem jim pot in sedèl kot glava,
bil sem na prestolu kakor kralj nad vojsko,
kot tisti, ki tolaži žalujoče.
|
