1 Velike so namreč tvoje sodbe in težko je govoriti o njih,

zato so nevzgojene duše zablodile.

2 Zakaj ko so nepostavni mislili zatirati sveto ljudstvo,

so sami postali sužnji teme in jetniki dolge noči,

obtičali so zaklenjeni pod strehami, izgnanci večne Previdnosti.

3 Ko so bili prepričani, da so s svojimi skritimi grehi

ostali neopazni za nevidnim zagrinjalom pozabe,

so bili v strašni grozi razkropljeni

in so jih vznemirjale prikazni.

4 Zakaj niti skrivališče, kjer so se zadrževali, jih ni obvarovalo pred strahom,

temveč so krog njih odmevali pretresljivi glasovi

in prikazovale so se jim turobne pošasti mrkih obrazov.

5 Nobena moč ognja ni mogla dati svetlobe,

tudi svetli plameni zvezd

niso hoteli z višav razsvetliti tiste grozne noči.

6 Prikazoval se jim je samo grozljiv ogenj,

ki se je sam od sebe vžigal;

kadar pa je prikazen izginila izpred njihovih oči,

tedaj so šele dreveneli od groze in tisto,

kar so tedaj videli, so imeli za hujše od nevidne prikazni.

7 Poraženo je bilo norčevanje čarovne spretnosti,

razkrinkano in osramočeno je bilo ponašanje z razumnostjo.

8 Tisti, ki so obljubljali pregnati iz bolne duše grozo in tesnobnost,

so sami zboleli za smešnim strahom.

9 Čeprav jih ni begalo nič strašljivega,

jih je kljub temu vznemirjalo nekakšno gomazenje živali in sikanje kač,

umirali so od strahu,

in si niso upali gledati niti zraka, ki se mu nikjer ni mogoče izogniti.

10 Nekaj strahopetnega je hudobija, ki jo obsoja lastno pričevanje,

sama vselej povečuje težave, ker jo peče vest.

11 Strah namreč ni nič drugega, kakor da človek izgubi oporo, ki bi mu jo dala misel.

12 Čim bolj pa popušča notranja zmožnost presojanja,

tem usodnejše je nepoznavanje vzroka, ki prinaša trpljenje.

13 Ti pa so tisto v resnici nemočno noč,

ki je prišla iz globin nemočnega podzemlja,

spali prav takšno spanje.

14 Deloma so jih preganjale strašne prikazni,

deloma so dreveneli, ker jih je izdala duša;

zgrabil jih je namreč nenaden in nepričakovan strah.

15 Vsak se je zgrudil tam, kjer je ravno bil,

in bil tako ujet in zaprt v ječo brez železnih zapahov,

16 zakaj najsi je bil kdo kmet ali pastir

ali zaposlen pri težkem delu v puščavi,

vsakega je zgrabilo in je podlegel neizogibni nujnosti;

vse je namreč vklenila ista veriga teme.

17 Bodisi da je šlo za šum vetra

ali blagoglasno petje ptic v gostih vejah,

za tok divje deroče vode,

zamolklo bobnenje rušečih se skal,

18 za neopazen tek poskakujočih živali,

za rjoveči glas divjih zveri

ali odmev, ki odjekne iz gorskih globeli –

vse jih je strašilo in hromilo.

19 Na vesoljni svet je seveda svetila sijajna svetloba

in neovirano se je posvečal svojim delom.

20 Le nanje je legla težka noč,

podoba tiste teme, ki naj bi jih pozneje sprejela,

vendar so bili sami sebi še bolj v breme kakor tema.