1 Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. 2 In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« 3 In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.« 4 Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? 5 Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? 6 Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« 7 In vstal je in šel domov. 8 Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.

9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. 10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. 11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« 12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

14 Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« 15 Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili. 16 Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina. 17 Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.«

18 Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela.« 19 Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. 20 Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke. 21 Pri sebi je namreč rekla: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« 22 Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena. 23 Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, 24 je govoril: »Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali. 25 Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. 26 In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.

27 Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!« 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne izve!« 31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

32 Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« 34 Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.«

35 Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost. 36 Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. 37 Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. 38 Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«