|
Véliki duhovnik Simon
50
1 Simon, Johanánov sin, véliki duhovnik,
je v svojem življenju popravil hišo,
v svojih dneh utrdil svetišče.
2 Ta je iz temeljev zgradil dvojno višino,
močno oporo tempeljskega obzidja.
3 V njegovih dneh so iz skale izsekali cisterno,
kakor morje velik kotel.
4 Svoje ljudstvo je varoval pred padcem,
utrjeval mesto proti obleganju.
5 Kako veličasten je bil, ko se je ljudstvo zbralo krog njega,
ko je stopil izza tempeljske zavese!
6 Kakor zgodnja danica med oblaki,
kakor luna v dneh, ko je polna,
7 kakor sonce, ki sije na svetišču Najvišjega,
kakor mavrica, ki blesti v veličastnih oblakih,
8 kakor cvet vrtnic v pomladanskih dneh,
kakor lilije ob studencu,
kakor libanonsko rastje v poletnih dneh,
9 kakor ogenj in kadilo v kadilnici,
kakor posoda iz tolčenega zlata,
okrašena z vsakovrstnimi žlahtnimi kamni,
10 kakor oljka, polna sadežev,
kakor cipresa, ki se pne v oblake.
11 Ko je oblekel praznično oblačilo
in si nadel razkošno okrasje
in se vzpenjal k svetemu oltarju,
je odseval sijaj na dvor svetišča.
12 Ko je sprejemal kose iz rok duhovnikov,
stoječ pri oltarnem žerjavniku,
krog njega pa venec bratov
kakor mlade cedre na Libanonu
– obkrožali so ga kakor palmova debla –
13 pa še Aronovi sinovi v svojem veličastvu
z Gospodovimi darovi v rokah,
pred vsem Izraelovim občestvom;
14 ko je torej hotel na oltarju kot svečenik
opraviti daritev Najvišjega, Vladarja vsega,
15 je z roko segel po čaši,
daroval kri grozdja,
jo razlil po oltarnem podnožju
v prijeten vonj Najvišjemu, Kralju vsega;
16 tedaj so Aronovi sinovi začeli vzklikati,
zatrobili so na trobente iz tolčene kovine,
storili so, da se je slišalo močno donenje,
da bi ljudi spomnili na Najvišjega.
17 Tedaj je vse ljudstvo skupaj hitro
padlo z obrazom k tlom
in molilo svojega Gospoda,
Vladarja vsega, Boga Najvišjega.
18 Pevci so na ves glas zapeli hvalnico,
zadonela je zvočna mila pesem.
19 In ljudstvo je molilo Gospoda, Najvišjega,
v molitvi pred Usmiljenim,
dokler se ni končala Gospodova slovesnost,
dokler niso končali bogoslužja.
20 Tedaj je stopil dol in dvignil roke
nad vse občestvo Izraelovih sinov,
da bi jim s svojimi ustnicami dal Gospodov blagoslov,
in bil ponosen zaradi njegovega imena.
21 Tedaj so se drugič poklonili do tal,
da bi prejeli blagoslov od Najvišjega.
Molitev
22 Zdaj pa slavite Boga vesoljstva,
ki vsepovsod dela velike reči,
ki od materinega naročja povišuje naše dneve
in z nami ravna po svojem usmiljenju.
23 Naj da veselja našemu srcu,
naj v naših dneh zagotovi mir
v Izraelu za vse večne čase.
24 Naj nas zvesto spremlja njegovo usmiljenje,
naj nas rešuje v naših dneh.
Judovi sosedje
25 Nad dvema narodoma se huduje moja duša,
tretji pa sploh ni narod:
26 nad prebivalci pogorja Seír in nad Filistejci
in nad nespametnim ljudstvom, ki prebiva v Sihemu.
Sklepna beseda
27 Vzgojo v pameti in védenju
je v tej knjigi zapisal
Jeruzalemec Jezus, sin Eleazarjevega sina Siraha,
ki je kakor dež razlil modrost iz svojega srca.
28 Blagor tistemu, ki se bo stalno vračal k tem stvarem!
Moder bo, kdor si jih bo vzel k srcu.
29 Zakaj če jih bo izpolnjeval, bo vsemu kos,
ker bo Gospodova luč na njegovi stezi
(in vernim daje modrost.
Hvaljen Gospod na veke. Amen, amen.)
|
