Pavel na Malti
28
1 Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta.
2 Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem.
3 Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je od vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko.
4 Ko so domačini videli, kako mu žival visi z roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.«
5 Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo.
6 Pričakovali so, da mu bo roka otekla ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!«
7 V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, Publij po imenu. Ta nas je sprejel in prijazno gostil tri dni.
8 Publijev oče je prav tedaj ležal bolan, mučili sta ga vročica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil.
9 Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni.
10 Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja.
Pavel pride v Rim
11 Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandrije in je imela znamenja Dioskurov.
12 Pripluli smo v Sirakuze, kjer smo ostali tri dni.
13 Od tod smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih.
14 Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni. In tako smo prišli v Rim.
15 Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrastel mu je pogum.
16 Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil.
Pavel v Rimu
17 Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom.
18 Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti.
19 Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod.
20 To je vzrok moje prošnje, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.«
21 Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi.
22 Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, kajti o tej ločini nam je znano samó to, da ji povsod nasprotujejo.«
23 Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo tja, kjer je prebival. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov.
24 In eni so se dali prepričati njegovim besedam, drugi pa niso verovali.
25 Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom
26 z besedami:
Pojdi k temu ljudstvu in mu reci:
Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
gledali boste, gledali – a ne boste videli.
27 Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.
28 Zato védite, da je bilo to Božje odrešenje poslano poganom: ti ga bodo tudi poslušali.« Nekateri rkp. dodajajo v. 29: In ko jim je to govoril, so Judje odšli in med sabo živahno razpravljali.
Sklep
30 Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu.
31 Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.
|