1 Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. 2 Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! 3 Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. 4 Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« 5 In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. 6 In čudil se je njihovi neveri.

Obhodil je vasi v okolici in učil. 7 Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi 8 in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, 9 obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. 10 Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. 11 Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« 12 In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. 13 Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

14 Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« 15 Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. 16 Ko je to slišal Herod, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen.« 17 Herod sam je poslal po Janeza in ga prijel ter v ječi vklenil zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo oženil. 18 Janez je namreč govoril Herodu: »Ne smeš imeti bratove žene!« 19 Herodiada ga je sovražila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. 20 Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. 21 Prišla pa je priložnost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. 22 Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« 23 Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« 24 Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« 25 In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« 26 Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. 27 Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. 28 Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. 29 Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.

30 Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. 31 Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. 32 In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. 33 Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. 34 Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. 35 In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. 36 Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« 37 Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!« Dejali so mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarijev in jim damo jesti?« 38 On pa jim je rekel: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko so poizvedeli, so mu rekli: »Pet in dve ribi.« 39 Tedaj jim je ukazal, naj po skupinah vse posadijo po zeleni travi. 40 Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, 41 je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. 42 In vsi so jedli in se nasitili. 43 Nato so pobrali dvanajst polnih košar koščkov in tudi ostanke rib. 44 Tistih, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

45 In takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran proti Betsajdi, medtem pa je sam odpuščal množico. 46 Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit. 47 Proti večeru je bil čoln sredi jezera, on sam pa na kopnem. 48 Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodil po jezeru. Hotel je iti mimo njih, 49 toda videli so, da hodi po jezeru. Mislili so, da je prikazen in so zavpili. 50 Vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi. Dejal jim je: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« 51 Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe. 52 Niso še doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno.

53 Ko so se prepeljali, so pri Genezaretu dosegli kopno in pristali. 54 Brž ko so stopili iz čolna, so ga ljudje že prepoznali. 55 Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da je. 56 Kamor koli je prihajal, v vasi ali mesta ali na podeželje, povsod so polagali na trge bolnike in ga prosili, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke; in kateri so se ga dotaknili, so bili rešeni.