1 Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. 2 Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. 3 Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. 4 Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. 5 Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 6 Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. 7 Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. 8 Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. 9 Kdor ima ušesa, naj posluša!«

10 Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« 11 Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. 12 Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. 13 Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. 14 V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:

18 »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. 19 K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. 20 Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, 21 nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. 22 Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. 23 V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

24 Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. 25 Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. 26 Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. 27 Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ 28 Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ 29 ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. 30 Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

31 Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. 32 To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

33 In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

34 Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, 35 da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:

36 Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« 37 Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. 38 Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. 39 Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. 40 Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. 41 Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. 42 Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. 43 Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

44 »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

45 Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. 46 Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

47 Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. 48 Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. 49 Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. 50 Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«

51 »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« 52 Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

53 Ko je Jezus končal te prilike, je šel od tam. 54 Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? 55 Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? 56 In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« 57 In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« 58 In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.