11 Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali pisma, če je temu tako.
12 In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo.
13 Ko so pa Judje v Solunu zvedeli, da oznanjuje Pavel besedo Božjo tudi v Bereji, pridejo tudi tja, da nahujskajo in vznemirijo ljudstvo.
14 Ali bratje so tedaj Pavla naglo odpravili, da je šel v primorje; a Sila in Timotej sta ostala tam.
15 Ti pa, ki so Pavla spremljali, so ga pripeljali do Aten; in ko so prejeli sporočilo do Sila in Timoteja, naj bi kar najhitreje prišla k njemu, so se vrnili.
16 Ko ju je pa Pavel čakal v Atenah, se togoti duh njegov v njem, ko vidi, da je mesto polno malikov.
17 Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril.
18 A tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov so se prepirali z njim; in nekateri so govorili: Kaj hoče ta kvasač povedati? a drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov – ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju.
19 In ga vzemo in odpeljejo na Areopag  T. j. Arejev (Martov) grič, sodišče in občno shajališče. , govoreč: Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ?
20 Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti.
21 Vsi Atenčani in tujci, ki so tam bivali, niso pa za nič drugega tolikanj marali, nego pripovedovati ali poslušati kaj novega.
22 Ustopivši se pa sredi Areopaga, reče Pavel:
Možje Atenčani, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi.
23 Ko sem se namreč izprehajal po mestu in ogledoval svetišča vaša, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem.
24  Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena;
25 tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse;
26 in je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njih prebivanju:
27 da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas.
28 Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj tudi rodu njegovega smo.
29 Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamenu, obdelanemu po umetelnosti in iznajdljivosti človeški.
30 Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se izpokore;
31 zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.
32 Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali.
33 In tako je Pavel odšel izmed njih.
34 A nekateri možje so se mu pridružili in sprejeli vero; med njimi je bil tudi Dionizij Areopagit in žena, po imenu Damara, in drugi z njima.
|
