|
Elija izreče Božjo sodbo
17 Tedaj se je Tišbéjcu Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč:
18 »Vstani in pojdi nasproti Ahábu, Izraelovemu kralju, ki je v Samariji! Glej, v Nabótovem vinogradu je, kamor je šel, da ga vzame v last.
19 Govôri mu: Tako govori Gospod: ›Zagrešil si umor, bi rad tudi dedoval?‹ Govôri in mu reci: Tako govori Gospod: ›Na mestu, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo lizali tudi tvojo kri!‹«
20 Aháb je rekel Eliju: »Si me našel, moj sovražnik?« Rekel je: »Našel, ker si se prodal, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh.
21 Glej, spravil bom nesrečo nadte; pometel bom s tabo in iztrebil iz Ahábovega rodu  Db. iz Ahába. vse moške, mladoletne in polnoletne v Izraelu.
22 S tvojo hišo bom naredil kakor s hišo Nebátovega sina Jerobeáma in kakor s hišo Ahíjevega sina Bašája, ker si me razjezil in zapeljal Izraela v greh.«
23 Tudi o Jezabeli je Gospod govoril in rekel: »Psi bodo pojedli Jezabelo na jezreélskem polju.
24 Tistega iz Ahábovega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.«
25 Res ni bilo nikogar, ki bi se bil prodal kakor Aháb in delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; zapeljala ga je njegova žena Jezabela.
26 Prav gnusno se je pregrešil, ko je šel za maliki, prav kakor so delali Amoréjci, katere je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov.
27 Ko je Aháb slišal te besede, si je pretrgal oblačila, si nadel raševino na golo telo in se postil, spal v raševini in hodil potrt.
28 Tišbéjcu Eliju se je tedaj zgodila Gospodova beseda, rekoč:
29 »Si videl, kako se je Aháb ponižal pred menoj? Ker se je ponižal pred mano, ne bom pripeljal nesreče v njegovih dneh; v dneh njegovega sina bom pripeljal nesrečo nad njegovo hišo.«
|
