|
Jakobove sanje
10 Jakob je odšel iz Beeršébe in potoval proti Haránu.
11 Dospel je do nekega kraja, in ker je sonce že zašlo, je tam prenočil. Vzel je enega od kamnov tistega kraja, si ga položil za vzglavje in zaspal na tistem mestu.
12 V sanjah so se mu prikazale stopnice,  Ali lestev. ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol.
13 In glej, Gospod je stal zgoraj in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem.
14 Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni Ali s tabo in tvojim potomstvom se bodo blagoslavljali. vsi rodovi zemlje.
15 Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.«
16 Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel.«
17 Prevzel ga je strah in je rekel: »Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!«
18 Zjutraj je Jakob zgodaj vstal, vzel kamen, ki ga je imel za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh izlil olje.
19 Ta kraj je imenoval Betel, Tj. ‘Božja hiša’. prej pa se je mesto imenovalo Luz.
20 Potem se je Jakob zaobljubil in rekel: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil,
21 in če se bom srečno vrnil v očetovo hišo, bo Gospod moj Bog.
22 Ta kamen pa, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.«
|
