3 Savel je vzel tri tisoč mož, izbranih iz vsega Izraela, ter šel iskat Davida in njegove može pred Skale divjih koz.
4 Prišel je k ovčjim stajam ob poti. Tam je bila votlina in Savel je šel vanjo, da bi opravil potrebo. Db. da bi si pokril noge. Na dnu votline pa so sedeli David in njegovi možje.
5 Tedaj so Davidu rekli njegovi možje: »Glej, to je dan, o katerem ti je govoril Gospod: ›Glej, dajem ti tvojega sovražnika v tvojo roko, da mu storiš, kakor je dobro v tvojih očeh.‹« David je vstal in na skrivaj odrezal konec Savlovega plašča.
6 Potem pa je Davidu bílo srce, ker je odrezal konec Savlovega plašča.
7 Rekel je svojim možem: »Gospod me obvaruj, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, maziljencu Gospodovemu, da bi iztegnil svojo roko po njem! Saj je Gospodov maziljenec!«
8 S temi besedami je zavrnil svoje može in jim ni pustil, da bi se vzdignili proti Savlu.
Ko pa je Savel vstal iz votline in šel na pot,
9 je tudi David vstal za njim. Ko je prišel iz votline, je zaklical za Savlom: »Moj gospod kralj!« Savel se je ozrl, David pa se je pripognil z obrazom do tal in se mu poklonil.
10 Nato je David rekel Savlu: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ›Glej, David išče tvojo pogubo?‹
11 Glej, ta dan so videle tvoje oči, da te je Gospod danes v votlini dal meni v roko. Rekli so mi, naj te ubijem. Pa sem ti prizanesel Tako prevodi; hebr. nejasno. in dejal: ›Ne bom iztegnil roke po svojem gospodu, kajti Gospodov maziljenec je.‹
12 Glej vendar, moj oče, glej konec svojega plašča v moji roki! Zares, po tem, da sem odrezal konec tvojega plašča, pa te vendarle nisem ubil, spoznaj in sprevidi, da v moji roki ni hudobije in upora in da se nisem pregrešil proti tebi. Ti pa prežiš na moje življenje, da ga vzameš!
13 Gospod naj sodi med menoj in teboj! Gospod naj me maščuje nad teboj, a moja roka se te ne bo lotila.
14 Kakor pravi star pregovor: ›Od krivičnih izhaja krivica,‹ toda moja roka se te ne bo lotila.
15 Za kom se je odpravil Izraelov kralj? Koga preganjaš? Mrtvega psa! Navadno bolho!
16 Gospod naj bo sodnik in naj razsodi med menoj in teboj! Naj vidi in naj vodi mojo pravdo in naj mi pomaga do pravice pred teboj!«
17 Ko je David nehal Savlu govoriti te besede, je Savel rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« In Savel je povzdignil svoj glas in se razjokal.
18 Rekel je Davidu: »Pravičnejši si od mene, kajti ti si mi izkazoval dobro, jaz pa sem tebi izkazoval húdo.
19 Danes si mi povedal, kaj si mi storil dobrega, kako me je Gospod predal tebi v roko, pa me nisi ubil.
20 Kajti, če kdo najde svojega sovražnika, mar ga pusti mirno oditi? Gospod naj ti poplača z dobrim za to, kar si mi danes storil!
21 Zdaj, glej, vem, da boš zagotovo kralj in da se bo Izraelovo kraljestvo utrdilo v tvoji roki.
|
