5 Egiptovskemu kralju so sporočili, da je ljudstvo pobegnilo. Tedaj se je faraonu in njegovim služabnikom spremenilo srce glede ljudstva in so rekli: »Kaj smo vendar storili, da smo odpustili Izraelce iz svoje službe!«
6 Napregel je torej svoj voz in vzel ljudi s seboj.
7 Vzel je šeststo izbranih voz in vse vozove Egipčanov in častnike na vsakem od njih.
8 Gospod je zakrknil srce egiptovskega kralja faraona, da je zasledoval Izraelove sinove, ti pa so odhajali z vzdignjeno roko.
9 Egipčani so jih zasledovali z vsemi faraonovimi konji, vozovi, konjeniki in vojsko in jih dohiteli, ko so taborili ob morju pri Pi Hahirótu pred Báal Cefónom.
10 Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu.
11 Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta?
12 Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi.«
13 Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več.
14 Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«
15 Gospod je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo!
16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja!
17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki.
18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.«
|