1 Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino.

2 Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 3 Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. 4 Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna.

5 V tistem trenutku pa so se prikazali prsti človeške roke in pisali po apneni steni kraljeve palače nasproti svečniku. Kralj je zagledal dlan roke, ki je pisala. 6 Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo.

13 Tedaj so Daniela pripeljali pred kralja. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Ali si ti Daniel, eden izmed sinov Judovih izgnancev, ki jih je kralj, moj oče, pripeljal iz Judeje? 14 Slišal sem o tebi, da je v tebi duh bogov in da so pri tebi našli razsodnost, razsvetljenje in izredno modrost.

17 Tedaj je Daniel odgovoril in rekel pred kraljem: »Tvoji darovi naj ostanejo tebi in darila daj drugemu! Toda pisanje bom kralju prebral in mu razložil pomen.

24 Zato je on sam poslal dlan roke, ki je napisala to pisanje. 25 To pa je pisanje, ki je bilo napisano: mené, mené, tekél, uparsín. 26 To pa je pomen besed: mené: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; 27 tekél: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; 28 perés: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem.«