1 V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda iz Jeremijevih ust – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil:

2 »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. 3 Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim njegov Bog. Naj gre v Jeruzalem, ki je v Judeji, in naj zida hišo Gospoda, Izraelovega Boga. On je Bog, ki biva v Jeruzalemu. 4 Ves ostanek na katerem koli kraju, kjer so ti ljudje prebivali kot tujci, naj možje tistega kraja podprejo s srebrom, z zlatom, dobrinami in živino kakor tudi s prostovoljnimi darovi za hišo Boga, ki biva v Jeruzalemu.«

5 Tedaj so vstali družinski poglavarji iz Juda in Benjamina, duhovniki in leviti: vsi, v katerih je Bog obudil njih duha, da pojdejo in pozidajo Gospodovo hišo, ki je v Jeruzalemu. 6 Vsi njihovi sosedje so jim okrepili roke s srebrnimi predmeti, z zlatom, dobrinami, živino in dragocenostmi. Poleg tega pa je vsak tudi daroval še kaj zraven.