13 Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel sam pri sebi, in ker ni mogel priseči pri večjem, 14 je rekel: Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil. 15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube. 16 Ljudje prisegajo pri večjem in, da bi prišli do konca kakršnega koli prerekanja, v potrditev prisežejo. 17 Ker je Bog hotel dedičem obljube še bolj jasno pokazati, da je njegov sklep neomajen, je posredoval še s prisego. 18 Tako sta dve neomajni dejanji, v katerih se Bog ne more zlagati, v veliko tolažbo nam, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas. 19 To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, 20 kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, po Melkízedekovem redu.