1 Šel je torej Abram iz Egipta, on in žena njegova in vse, kar je imel, tudi Lot z njim, v južno stran. 2 Bil je pa Abram silno bogat živine, srebra in zlata. 3 In šel je po svojih potih z južne strani do Betela, tja do kraja, kjer je bil prej šotor njegov, med Betelom in Ajem, 4 do kraja onega oltarja, ki ga je prej ondi naredil; in tam je klical Abram ime Gospodovo.

5 A tudi Lot, ki je šel z Abramom, je imel črede ovac in goved in šotore. 6 Zato jima je bila pretesna tista pokrajina, da bi skupaj bivala, ker imetja njunega je bilo mnogo, in nista mogla bivati skupaj. 7 In bil je prepir med čredniki Abramovimi in čredniki Lotovimi; in Kanaanec in Ferizejec sta bivala tedaj v deželi. 8 Reče torej Abram Lotu: Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva. 9 Ni li vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo.

10 In Lot povzdigne oči in vidi vso ravan Jordanovo, da jo je povsod namakala voda, preden je Gospod pokončal Sodomo in Gomoro, kakor vrt Gospodov, kakor deželo Egiptovsko, do tja, kjer se pride v Zoar. 11 In izvoli si Lot vso ravan Jordanovo; in napoti se Lot proti jutru, in ločita se drug od drugega. 12 Abram je bival v pokrajini Kanaanski, Lot pa je bival v mestih one ravnine in pomikal prav do Sodome šotore svoje. 13 Sodomljani pa so bili hudobni in veliki grešniki pred Gospodom.

14 In Gospod reče Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu: 15 zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj. 16 In naredim seme tvoje kakor prah zemlje: ako more kdo prah zemlje sešteti, sešteje tudi tvoje seme. 17 Vstani, obhodi deželo to po dolgosti njeni in po širokosti, zakaj dati ti jo hočem. 18 Premakne torej Abram šotore ter pride in prebiva pri hrastih Mamrejevih, ki so pri Hebronu, in ondi postavi oltar Gospodu.

1 Zgodi se pa za časov Amrafela, kralja sinearskega, Arjoha, kralja elasarskega, Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov, 2 da so ti začeli vojsko zoper Bera, kralja v Sodomi, in zoper Birsa, kralja v Gomori, zoper Sineaba, kralja v Adami, in Semeberja, kralja v Seboimu, in zoper kralja v Beli, to je Zoar. 3 Vsi ti so šli združeni proti dolini Sidimski, to je sedaj Slano morje. 4 Dvanajst let so bili služili kralju Kedorlaomerju, v trinajstem letu pa so se uprli. 5 In v štirinajstem letu so prišli Kedorlaomer in kralji, ki so bili z njim, ter so porazili Refaime v Asterot-karnaimu in Zuzime v Hamu in Emime v ravnini pri Kirjataimu 6 in Horejce na njih gorovju Seiru tja do El-parana, ki je poleg puščave. 7 In vrnili so se ter prišli v En-mišpat, ki je Kades, in ugonobili so vso poljano Amalekovcev in tudi Amorejce, ki so prebivali v Hazazon-tamaru.

8 In pride kralj sodomski in kralj gomorski in kralj adamski in kralj seboimski in kralj iz Bele, ki je Zoar, in uredili so se v boj zoper nje v dolini Sidimski: 9 zoper Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov, in Amrafela, kralja sinearskega, in Arjoha, kralja elasarskega: četvero kraljev zoper petero. 10 Dolina Sidimska pa je imela mnogo smolnih jam. Kralj sodomski in gomorski pa sta bežala in padla vanje, in kar jih je ostalo, so pobegnili v gorovje. 11 In oni so vzeli vse blago iz Sodome in Gomore in ves njih živež ter so odšli. 12 Ujeli so pa tudi Lota, sina brata Abramovega, ki je prebival v Sodomi, z blagom njegovim in so odšli.

13 In pride eden ubežnikov povedat to Abramu Hebrejcu, ki je bival pri hrastih Mamreja Amorejca, brata Eskolovega in Anerjevega, ki sta bila zaveznika Abramova. 14 Ko je torej slišal Abram, da so ujetega odpeljali bratiča njegovega, oboroži domačih hlapcev svojih tristo osemnajst, ki jih je bil izuril, in spusti se za njimi tja do Dana. 15 In se razdeli v trume proti njim po noči, on in hlapci njegovi, ter jih premaga in podi do Hobe, ki je na levo od Damaska. 16 In pripelje nazaj vse tisto blago in tudi Lota, bratiča svojega, z blagom njegovim privede nazaj in tudi žene in ljudstvo. 17 In izide kralj sodomski Abramu naproti, ko se je vračal s poboja Kedorlaomerja in tistih kraljev, ki so bili z njim, v dolino Šave, to je Kraljeva dolina. 18 Melhizedek pa, kralj v Salemu, prinese kruha in vina; bil je namreč duhovnik Boga mogočnega, Najvišjega. 19 In blagoslovi ga, govoreč:

In dá mu Abram desetino od vsega. 21 In reče kralj sodomski Abramu: Daj mi le duše, blago pa si vzemi! 22 Abram pa veli kralju sodomskemu: Povzdigujem roko svojo proti Gospodu, Bogu mogočnemu, Najvišjemu, nebes in zemlje Stvarniku, 23 da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrama. 24 Meni ničesar! samo kar so pojedli mladeniči, in del teh mož, ki so šli z menoj: Aner, Eskol in Mamre, oni naj vzemo svoj del.

1 Po teh dogodkih je prišla beseda Gospodova Abramu v prikazni, rekoč: Ne boj se, Abram, jaz sem ti ščit, plačilo tvoje jako veliko. 2 Pa reče Abram: Gospod Jehova, kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bode posestnik hiše moje, Eliezer Damaščan? 3 Še reče Abram: Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bode dedič moj. 4 A glej, beseda Gospodova mu reče: Ta ne bode dedič tvoj, marveč kateri pride iz osrčja tvojega, on bode dedič tvoj. 5 Nato ga pelje na plano in veli: Ozri se zdaj proti nebu in seštej zvezde, če jih moreš sešteti; in mu reče: Tako bode seme tvoje. 6 In Abram je veroval Gospodu, in on mu je štel to za pravičnost. 7 In mu reče: Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo, da jo posedeš. 8 In ko je rekel Abram: Gospod Jehova, po čem naj spoznam, da jo posedem? 9 mu veli: Vzemi zame triletno telico in triletno kozo in triletnega ovna ter grlico in goloba mladiča. 10 Abram torej vzame zanj vse to, in ko je vsako žival prerezal po sredi, položi vsake polovico drugi polovici nasproti, ptic pa ni razpolovil. 11 Ko so pa ptice roparice planile na trupla ta, jih je Abram odganjal.

12 In ko se je sonce nagibalo, se loti Abrama trdno spanje, in glej, strah in tema velika ga obideta. 13 In reče Gospod Abramu: Vedi za gotovo, da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let. 14 A tudi narod, ki mu bodo sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z blagom obilnim. 15 Toda ti odideš k očetom svojim v miru, pokopan boš v lepi starosti. 16 Oni pa se vrnejo sem v četrtem rodu; zakaj krivica Amorejcev ni dozdaj še dopolnjena. 17 In ko je sonce zatonilo in je bila trda noč, glej: peč kadeča in plamenica goreča, ki gre skozi med onimi deli. 18 Ta dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: Semenu tvojemu sem dal to deželo od reke Egiptovske do one reke velike, reke Evfrata: 19 Kenejce in Kenizejce ter Kadmonce, 20 in Hetejce in Ferizejce ter Refaime, 21 in Amorejce in Kanaance in Girgasejce ter Jebusejce.

1 Ko je pa Abram imel devetindevetdeset let, se prikaže Gospod Abramu ter mu reče: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi. 2 In zavezo svojo naredim med seboj in teboj in pomnožim te presilno. 3 Tedaj pade Abram na obličje svoje, in Bog je govoril z njim, rekoč: 4 Jaz sem, glej, zaveza moja je s teboj, in oče bodeš množici narodov. 5 In ne bo se več imenovalo ime tvoje Abram, temveč ime tvoje bodi Abraham, zakaj za očeta množici narodov sem te postavil. 6 In naredim te rodovitnega presilno, in storim te v narode, in kralji bodo izhajali iz tebe. 7 In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj. 8 In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega, vso deželo Kanaansko, v večno posest, in bodem jim Bog. 9 In reče Bog Abrahamu: Ti torej hrani zavezo mojo, ti in seme tvoje za teboj po rodovih svojih. 10 Ta je zaveza moja med menoj in vami in semenom tvojim za teboj, ki naj jo ohranite: Obrezan vam bodi vsak moški. 11 Obrezujte torej meso prednje kožice svoje; to bodi zaveza med menoj in vami. 12 Osem dni po porodu naj se obreže vsak moški po rodovih vaših, rojen doma ali kupljen z denarjem od katerihkoli tujcev, ki niso iz tvojega semena. 13 Vsekakor bodi obrezan i rojeni na domu tvojem i kupljeni z denarjem tvojim: tako bode zaveza moja na vašem mesu za večno zavezo. 14 Neobrezan moški pa, ki ne obreže mesa kožice svoje, ta duša bo iztrebljena izmed ljudstva svojega; prelomil je zavezo mojo.

15 In Bog reče Abrahamu: Za Sarajo pa, ženo tvojo: ne imenuj je Saraje, ampak Sara ji bodi ime. 16 Ker blagoslovil jo bom in tudi iz nje ti dam sina; blagoslovil jo bom, da bode mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje.

1 In prikaže se mu Gospod pri hrastih Mamrejevih, ko je sedel pri vratih šotora svojega ob dnevni vročini. 2 In povzdigne oči in pogleda, in glej, trije možje se ustavijo pred njim; ko jih zazre, jim priteče naproti od vrat šotora svojega ter se prikloni do tal 3 in reče: Gospod moj, če sem našel milost v tvojih očeh, ne pojdi, prosim, mimo svojega hlapca. 4 Prineso naj nekoliko vode, in umijte si noge ter počijte pod drevesom. 5 In prinesem grižljaj kruha in okrepčajte srce svoje; potem pojdete dalje; saj zato ste se namerili mimo svojega hlapca. Oni pa reko: Tako stôri, kakor si govoril.

6 Hitel je torej Abraham v šotor k Sari in rekel: Hitro zmesi tri merice bele moke in naredi podpepelnikov! 7 Abraham pa teče h govedi in vzame najboljše tele pri sescu ter ga dá hlapcu, ki ga pripravljat hiti. 8 Nato vzame masla in mleka in tele, ki ga je pripravil, in položi prednje; in sam je stal poleg njih pod drevesom, in jedli so. 9 Ko so mu pa rekli: Kje je Sara, žena tvoja? reče: Glej, v šotoru. 10 In reče Gospod: Gotovo se vrnem k tebi, ko zopet pride ta čas, in glej, sina bo imela Sara, žena tvoja. Sara pa je slišala za durmi šotora, ki so bile za njim. 11 Abraham pa in Sara sta bila stara in priletna; nehalo se je bilo Sari goditi po ženski navadi. 12 Zato se je smejala Sara, govoreč pri sebi: Ko sem postala starka, bi imela veselje? vrhutega je gospod moj starec! 13 In reče Gospod Abrahamu: Zakaj se pa smeje Sara, govoreč: Ali bi zares rodila, ko sem se postarala? 14 Je li Gospodu kaka stvar nedosežna? Osorej pridem zopet k tebi, ko se ponovi ta čas, in sina bo imela Sara. 15 Sara pa je tajila, govoreč: Nisem se smejala, ker se je bala. A ji reče: Nikakor, ampak smejala si se.

16 Nato so možje vstali odondod ter so gledali proti Sodomi; Abraham pa je šel z njimi, da bi jih spremil. 17 Reče pa Gospod: Ali bi naj skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti? 18 Kajti Abraham bode gotovo naroda velikega in mogočnega oče, in vsi narodi zemlje bodo blagoslovljeni v njem. 19 Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal otrokom svojim in rodbini svoji za seboj, naj se drže pota Gospodovega in strežejo pravičnosti in pravu, da bi izpolnil Gospod Abrahamu, kar mu je obljubil. 20 Reče torej Gospod: Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak; 21 zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal. 22 In tedaj sta se obrnila onadva in šla proti Sodomi; Abraham pa je stal še pred Gospodom.

23 In pristopi Abraham in reče: Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim? 24 Je morda petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? 25 Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim, da se godi enako pravičnemu kakor krivičnemu. Ne tako! Ali bi vse zemlje Sodnik ne delal po pravici? 26 In reče Gospod: Ako najdem v Sodomi, sredi mesta, petdeset pravičnih, prizanesem vsemu kraju zaradi njih. 27 Abraham pa odgovori ter reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel: 28 morda jih bo onim petdesetim pravičnim manjkalo pet, boš li zaradi teh peterih pokončal vse mesto? In reče: Ne pokončam, ako jih tam najdem petinštirideset. 29 In zopet ga ogovori in reče: Morda se jih tam najde štirideset. In veli: Ne storim tega zaradi teh štiridesetih. 30 In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in še bom govoril: Morda se jih najde ondi trideset. In veli: Ne storim tega, ako jih najdem ondi trideset. 31 In reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu: Morda se jih najde ondi dvajset. In reče: Ne pogubim zaradi tistih dvajsetih. 32 In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in bom samo še enkrat govoril: Morebiti se jih najde ondi deset. In veli: Ne pokončam zaradi tistih desetih. 33 In odide Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se vrne v svoj kraj.