13
1 Šel je torej Abram iz Egipta, on in žena njegova in vse, kar je imel, tudi Lot z njim, v južno stran.
2 Bil je pa Abram silno bogat živine, srebra in zlata.
3 In šel je po svojih potih z južne strani do Betela, tja do kraja, kjer je bil prej šotor njegov, med Betelom in Ajem,
4 do kraja onega oltarja, ki ga je prej ondi naredil; in tam je klical Abram ime Gospodovo.
5 A tudi Lot, ki je šel z Abramom, je imel črede ovac in goved in šotore.
6 Zato jima je bila pretesna tista pokrajina, da bi skupaj bivala, ker imetja njunega je bilo mnogo, in nista mogla bivati skupaj.
7 In bil je prepir med čredniki Abramovimi in čredniki Lotovimi; in Kanaanec in Ferizejec sta bivala tedaj v deželi.
8 Reče torej Abram Lotu: Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva.
9 Ni li vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo.
10  In Lot povzdigne oči in vidi vso ravan Jordanovo, da jo je povsod namakala voda, preden je Gospod pokončal Sodomo in Gomoro, kakor vrt Gospodov, kakor deželo Egiptovsko, do tja, kjer se pride v Zoar.
11 In izvoli si Lot vso ravan Jordanovo; in napoti se Lot proti jutru, in ločita se drug od drugega.
12 Abram je bival v pokrajini Kanaanski, Lot pa je bival v mestih one ravnine in pomikal prav do Sodome šotore svoje.
13 Sodomljani pa so bili hudobni in veliki grešniki pred Gospodom.
14 In Gospod reče Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu:
15  zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj.
16 In naredim seme tvoje kakor prah zemlje: ako more kdo prah zemlje sešteti, sešteje tudi tvoje seme.
17 Vstani, obhodi deželo to po dolgosti njeni in po širokosti, zakaj dati ti jo hočem.
18 Premakne torej Abram šotore ter pride in prebiva pri hrastih Mamrejevih, ki so pri Hebronu, in ondi postavi oltar Gospodu.
14
1 Zgodi se pa za časov Amrafela, kralja sinearskega, Arjoha, kralja elasarskega, Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov,
2 da so ti začeli vojsko zoper Bera, kralja v Sodomi, in zoper Birsa, kralja v Gomori, zoper Sineaba, kralja v Adami, in Semeberja, kralja v Seboimu, in zoper kralja v Beli, to je Zoar.
3 Vsi ti so šli združeni proti dolini Sidimski, to je sedaj Slano morje.
4 Dvanajst let so bili služili kralju Kedorlaomerju, v trinajstem letu pa so se uprli.
5 In v štirinajstem letu so prišli Kedorlaomer in kralji, ki so bili z njim, ter so porazili Refaime v Asterot-karnaimu in Zuzime v Hamu in Emime v ravnini pri Kirjataimu
6 in Horejce na njih gorovju Seiru tja do El-parana, ki je poleg puščave.
7 In vrnili so se ter prišli v En-mišpat, ki je Kades, in ugonobili so vso poljano Amalekovcev in tudi Amorejce, ki so prebivali v Hazazon-tamaru.
8 In pride kralj sodomski in kralj gomorski in kralj adamski in kralj seboimski in kralj iz Bele, ki je Zoar, in uredili so se v boj zoper nje v dolini Sidimski:
9 zoper Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov, in Amrafela, kralja sinearskega, in Arjoha, kralja elasarskega: četvero kraljev zoper petero.
10 Dolina Sidimska pa je imela mnogo smolnih jam. Kralj sodomski in gomorski pa sta bežala in padla vanje, in kar jih je ostalo, so pobegnili v gorovje.
11 In oni so vzeli vse blago iz Sodome in Gomore in ves njih živež ter so odšli.
12 Ujeli so pa tudi Lota, sina brata Abramovega, ki je prebival v Sodomi, z blagom njegovim in so odšli.
13 In pride eden ubežnikov povedat to Abramu Hebrejcu, ki je bival pri hrastih Mamreja Amorejca, brata Eskolovega in Anerjevega, ki sta bila zaveznika Abramova.
14 Ko je torej slišal Abram, da so ujetega odpeljali bratiča njegovega, oboroži domačih hlapcev svojih tristo osemnajst, ki jih je bil izuril, in spusti se za njimi tja do Dana.
15 In se razdeli v trume proti njim po noči, on in hlapci njegovi, ter jih premaga in podi do Hobe, ki je na levo od Damaska.
16 In pripelje nazaj vse tisto blago in tudi Lota, bratiča svojega, z blagom njegovim privede nazaj in tudi žene in ljudstvo.
17 In izide kralj sodomski Abramu naproti, ko se je vračal s poboja Kedorlaomerja in tistih kraljev, ki so bili z njim, v dolino Šave, to je Kraljeva dolina.
18  Melhizedek pa, kralj v Salemu, prinese kruha in vina; bil je namreč duhovnik Boga mogočnega, Najvišjega.
19 In blagoslovi ga, govoreč:
Blagoslovljen bodi Abram od Boga mogočnega, Najvišjega,
Stvarnika nebes in zemlje;
20 in hvaljen bodi Bog mogočni, Najvišji,
ki je izdal sovražnike tvoje v roko tvojo!
In dá mu Abram desetino od vsega.
21 In reče kralj sodomski Abramu: Daj mi le duše, blago pa si vzemi!
22 Abram pa veli kralju sodomskemu: Povzdigujem roko svojo proti Gospodu, Bogu mogočnemu, Najvišjemu, nebes in zemlje Stvarniku,
23 da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrama.
24 Meni ničesar! samo kar so pojedli mladeniči, in del teh mož, ki so šli z menoj: Aner, Eskol in Mamre, oni naj vzemo svoj del.
15
1 Po teh dogodkih je prišla beseda Gospodova Abramu v prikazni, rekoč: Ne boj se, Abram, jaz sem ti ščit, plačilo tvoje jako veliko.
2 Pa reče Abram: Gospod Jehova, kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bode posestnik hiše moje, Eliezer Damaščan?
3 Še reče Abram: Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bode dedič moj.
4 A glej, beseda Gospodova mu reče: Ta ne bode dedič tvoj, marveč kateri pride iz osrčja tvojega, on bode dedič tvoj.
5  Nato ga pelje na plano in veli: Ozri se zdaj proti nebu in seštej zvezde, če jih moreš sešteti; in mu reče: Tako bode seme tvoje.
6  In Abram je veroval Gospodu, in on mu je štel to za pravičnost.
7 In mu reče: Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo, da jo posedeš.
8 In ko je rekel Abram: Gospod Jehova, po čem naj spoznam, da jo posedem?
9 mu veli: Vzemi zame triletno telico in triletno kozo in triletnega ovna ter grlico in goloba mladiča.
10 Abram torej vzame zanj vse to, in ko je vsako žival prerezal po sredi, položi vsake polovico drugi polovici nasproti, ptic pa ni razpolovil.
11 Ko so pa ptice roparice planile na trupla ta, jih je Abram odganjal.
12  In ko se je sonce nagibalo, se loti Abrama trdno spanje, in glej, strah in tema velika ga obideta.
13  In reče Gospod Abramu: Vedi za gotovo, da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let.
14  A tudi narod, ki mu bodo sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z blagom obilnim.
15 Toda ti odideš k očetom svojim v miru, pokopan boš v lepi starosti.
16 Oni pa se vrnejo sem v četrtem rodu; zakaj krivica Amorejcev ni dozdaj še dopolnjena.
17 In ko je sonce zatonilo in je bila trda noč, glej: peč kadeča in plamenica goreča, ki gre skozi med onimi deli.
18  Ta dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: Semenu tvojemu sem dal to deželo od reke Egiptovske do one reke velike, reke Evfrata:
19 Kenejce in Kenizejce ter Kadmonce,
20 in Hetejce in Ferizejce ter Refaime,
21 in Amorejce in Kanaance in Girgasejce ter Jebusejce.
|