1 Saraj pa, žena Abramova, mu ni rodila; a imela je deklo egiptovsko, po imenu Agara. 2 Reče torej Saraj Abramu: Glej sedaj, Gospod me je zaprl, da ne rodim; pojdi, prosim, k dekli moji, morda dobim otrok iz nje. In Abram je slušal Saraje glas. 3 In Saraj, žena Abramova, vzame Agaro, egiptovsko deklo svojo, ko je bilo minilo deset let, odkar je Abram bival v deželi Kanaanski, in jo da Abramu, možu svojemu, za ženo. 4 In Abram je šel k Agari, in spočela je; in ko je videla, da je spočela, je štela gospodinjo svojo spričo sebe za malo. 5 Zatorej reče Saraj Abramu: Krivica, meni storjena, pada nate: jaz sem dejala deklo svojo v naročje tvoje; ko je pa videla, da je spočela, me je štela spričo sebe za malo. Gospod naj sodi med menoj in teboj! 6 Abram pa reče Saraji: Glej, dekla tvoja je v roki tvoji, stôri ji, kar se ti zdi dobro. Torej jo je poniževala Saraj, in ona je pobegnila izpred obličja njenega.

7 A najde jo angel Gospodov pri studencu v puščavi, pri tistem studencu, ki je na potu v Sur; 8 ter reče: Agara, dekla Sarajina, odkod si prišla in kam greš? In odgovori: Izpred obličja Saraje, gospodinje svoje, bežim. 9 In angel Gospodov ji veli: Vrni se h gospodinji svoji in ponižaj se pod njeno roko. 10 In reče ji angel Gospodov: Silno pomnožim seme tvoje, da ga ne bode moči šteti od množine. 11 In še ji reče angel Gospodov: Glej, ti si noseča, in rodila boš sina; imenuj ga pa Izmaela, zato ker je Gospod zaslišal stisko tvojo. 12 On bode človek divjak, roka njegova bo zoper vse in vseh roke zoper njega, in nasproti vsem bratom svojim bo prebival. 13 Tedaj imenuje Agara ime Gospoda, ki je z njo govoril: Ti si Bog mogočni, ki vidiš; dejala je namreč: Tukaj sem res gledala od zadaj njega, ki me je videl. 14 Zato se imenuje tisti vodnjak Ber-lahaj-roj, in je med Kadesom in Beredom.

15 Rodila je torej Agara Abramu sina; in Abram je imenoval sina svojega, ki ga je Agara rodila, Izmaela. 16 Imel je pa Abram šestinosemdeset let, ko mu je Agara rodila Izmaela.

1 In Gospod je obiskal Saro, kakor je bil rekel, in storil je Gospod Sari, kakor je bil govoril. 2 Spočne namreč in porodi Sara Abrahamu sina, v starosti njegovi, v določeni čas, ki ga je bil povedal Bog. 3 In Abraham je imenoval sina svojega, ki se mu je rodil, ki mu ga je porodila Sara, Izaka. 4 In obreže Abraham Izaka, sina svojega, ko je imel osem dni, kakor mu je bil zapovedal Bog. 5 Imel je pa Abraham sto let, ko se mu je rodil Izak, sin njegov. 6 In Sara reče: Smeh mi je napravil Bog; kdorkoli bo slišal, smejal se bo z menoj vred. 7 Še reče: Kdo bi bil rekel Abrahamu: Dojila bo otroke Sara! in vendar sem porodila sina v starosti njegovi!

8 In dete je raslo in je bilo odstavljeno; in Abraham napravi pojedino veliko v dan, ko je bil Izak odstavljen. 9 In Sara je videla sina Agare Egipčanke, ki ga je bila rodila Abrahamu, da se posmehuje, 10 in reče Abrahamu: Spôdi to deklo in njenega sina; kajti sin te dekle ne bode dedič s sinom mojim, z Izakom. 11 To pa se je silno hudo videlo Abrahamu zaradi sina njegovega. 12 A Bog veli Abrahamu: Ne zdi naj se ti hudo zaradi dečka in zaradi dekle tvoje; karkoli ti poreče Sara, poslušaj glas njen; zakaj v Izaku se ti bo imenovalo seme. 13 Pa tudi sina te dekle razmnožim v narod, ker je seme tvoje.

14 Abraham torej vstane zgodaj tisto jutro, vzame kruha in meh vode ter izroči Agari in naloži na njeno ramo, in tudi dečka, pa jo odpravi. Šla je torej in tavala po puščavi Bersabejski.

1 Zgodi se pa po teh dogodkih, da je Bog izkušal Abrahama, in mu reče: Abraham! On pa odgovori: Glej, tu sem. 2 In mu veli: Vzemi sedaj sina svojega, edinca svojega, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morijo, ter daruj mi ga tam v žgalno daritev vrhu ene onih gor, ki ti jo bom povedal. 3 Vstane torej Abraham zgodaj tisto jutro, osedla osla svojega ter vzame dva hlapcev svojih s seboj in Izaka, sinu svojega. In nakolje drv za žgalno daritev, vstane ter odrine v kraj, o katerem mu je bil Bog povedal. 4 Tretji dan povzdigne Abraham oči in ugleda tisti kraj od daleč. 5 In Abraham zapove hlapcema: Ostanita tukaj z oslom, jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama. 6 In Abraham vzame drva za žgalno daritev, jih naloži Izaku, sinu svojemu, v roko svojo pa vzame ogenj in nož; tako sta šla oba skupaj. 7 Ogovori pa Izak Abrahama, očeta svojega, in reče: Oče moj! On veli: Tu sem, sin moj! In reče: Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev? 8 Abraham pa reče: Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, sin moj. In tako sta šla oba skupaj.

9 Ko sta pa prišla na tisti kraj, ki mu ga je bil povedal Bog, postavi ondi Abraham oltar ter razloži drva, in zveže Izaka, sina svojega ter ga položi na oltar nad drva. 10 In iztegne Abraham roko svojo in prime za nož, da bi zaklal sina svojega. 11 Ali angel Gospodov mu zakliče z neba ter reče: Abraham, Abraham! On pa reče: Tu sem! 12 In veli: Ne iztezaj roke svoje na dečka in nič mu ne stori: kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel sinú svojega, edinca svojega. 13 In Abraham povzdigne oči in pogleda, in glej, oven je za njim, z rogovi zapleten v trnje. Šel je torej Abraham ter vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto sina svojega. 14 Zato je imenoval Abraham tisti kraj Jehova jire, odtod se govori do dandanes: Na gori Gospodovi se preskrbi.

15 In zakliče angel Gospodov Abrahamu v drugič z neba 16 in reče: Pri sebi samem prisegam, govori Gospod: Ker si to storil in mi nisi odrekel sinu svojega, edinca svojega, 17 te bom obiloma blagoslovil in silno pomnožil seme tvoje, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in seme tvoje bo v last imelo vrata sovražnikov svojih; 18 in blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem, ker si poslušal moj glas. 19 In Abraham se vrne k hlapcema, in vstanejo ter gredo skupaj v Bersebo. In bival je Abraham v Bersebi.