1 In ona dva angela sta prišla v Sodomo zvečer, in Lot je sedel pri vratih sodomskih. Ko ju zagleda Lot, vstane in jima gre naproti ter se prikloni ponižno do tal, 2 in reče: Glejta, gospoda moja, ustavita se, prosim, v hiši hlapca svojega, ter prenočita in umijta si noge. In zjutraj bosta vstala in šla svojim potem. Ona pa rečeta: Ne, ampak na ulicah bova prenočila. 3 Ali ker ju je zelo silil, se ustavita pri njem ter vstopita v hišo njegovo. In napravi jima večerjo ter speče opresnikov, in jedla sta. 4 Še nista bila legla, ko obsujejo moški iz mesta, moški sodomski, ono hišo, dečki in starci, vse ljudstvo iz vsega obmestja. 5 In klicali so Lota, govoreč mu: Kje sta tista moža, ki sta prišla k tebi nocoj? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo. 6 Lot pa izide k njim pred vrata in zapre duri za seboj 7 in reče: Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega! 8 Glejte, imam dve hčeri, ki nista še spoznali moža; dejte, da ju pripeljem k vam in storite jima, kakor se vam poljubi. Samo tema možema ne storite nič žalega, ko sta prišla v senco strehe moje. 9 Tedaj mu reko: Odstopi! In govoré: Ta sam je prišel uživat gostoljubje, pa se neprestano dela sodnika! Zdaj pa storimo več hudega tebi nego njima. In pritiskali so silno v moža, v Lota, in pristopijo, da bi ulomili vrata. 10 Ona moža pa iztegneta roke svoje in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata. 11 A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat.

12 Tedaj rečeta ona moža Lotu: Koga imaš še tu? zeta ali sine svoje ali hčere svoje, ali kogarkoli imaš v tem mestu, glej, da gredo iz tega kraja. 13 Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred obličjem Gospodovim, in poslal naju je Gospod ga pogubit. 14 Izide torej Lot ter ogovori zeta svoja, ki sta mislila v kratkem vzeti hčeri njegovi, ter reče: Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto. Ali zetoma njegovima se je zdelo, kakor da se norčuje. 15 Ko je pa vzhajala zarja, sta priganjala angela Lota, govoreč: Vstani, vzemi ženo svojo in dve hčeri svoji, ki sta pri tebi, da ne pogineš v kazni tega mesta. 16 On pa se je obotavljal. Zato zgrabita ona moža roko njegovo in žene njegove roko in roke dveh hčer njegovih, ker mu je Gospod milostno prizanesel, in ga izpeljeta in ga postavita zunaj mesta.

17 In zgodi se, ko sta jih izpeljala ven, da mu veli: Reši se zaradi duše svoje, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vsej tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš. 18 Lot pa jima odgovori: Ah, ne tako, Gospod! 19 Glej, prosim, hlapec tvoj je našel milost v tvojih očeh in poveličal si milost svojo, ki si mi jo izkazal, ohranivši mi življenje; jaz pa se ne morem oteti na ono goro, da me ne dohiti zlo in ne umrem. 20 Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi duša moja. 21 In mu veli: Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril. 22 Hiti, otmi se tja, zakaj ničesar ne morem storiti, dokler ne dojdeš tja. Zato se imenuje mesto to Zoar.

23 Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar. 24 In Gospod je dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda z neba; 25 in pokončal je ta mesta in vso ravnino in vse prebivalce tistih mest in kar je raslo na zemlji. 26 In žena njegova, gredoča za njim, se je ozrla nazaj, in postala je solnat steber.

27 Zjutraj zgodaj pa vstane Abraham in odide v oni kraj, kjer je prej stal pred Gospodom. 28 In pogleda proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji one ravnine, in videl je, in glej: dim se je vzdigal od zemlje kakor dim apnenice. 29 Zgodilo se je torej, ko je Bog pokončaval mesta one ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in odpeljal Lota iz propasti, ko je podiral mesta, v katerih je bival Lot.

30 Lot pa je šel gori iz Zoara in prebival je na gori in dve hčeri njegovi z njim, kajti bal se je bivati v Zoaru; in bival je v neki jami, on in obe hčeri njegovi. 31 Reče pa prvenka mlajši: Oče najin je star, in v tej pokrajini ni moža, ki bi se združil z nama po navadi vse zemlje. 32 Dej, dajva piti svojemu očetu vina in leziva z njim, da v življenju ohraniva iz svojega očeta seme. 33 Dali sta torej očetu svojemu piti vina tisto noč, in pride prvenka ter je ležala z očetom svojim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. 34 In drugi dan reče prvenka mlajši: Glej, ležala sem preteklo noč z očetom svojim; dajva mu piti vina tudi nocoj, potem pridi, lezi z njim, da ohraniva iz očeta svojega seme. 35 Dali sta torej tudi tisto noč piti vina očetu svojemu; mlajša pa vstane ter je ležala z njim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. 36 Tako sta spočeli obe hčeri Lotovi iz očeta svojega. 37 In rodila je prvenka sina in ga imenovala Moaba: on je oče Moabcev do tega dne. 38 In tudi mlajša je rodila sina in mu je dala ime Ben-ami: on je oče sinov Amonovih do tega dne.