1 Pokliče torej Izak Jakoba in ga blagoslovi ter mu zapove, rekoč: Ne jemlji žene izmed hčer Kanaancev. 2 Vstani, pojdi v Padan-aram, na dom Betuela, deda svojega po materi, in vzemi si odondod ženo izmed hčer Labana, ujca svojega. 3 In Bog silni, Vsegamogočni te blagoslovi, in rodovitnega te stôri ter pomnôži, da bodeš oče množici narodov. 4 In daj ti blagoslov Abrahamov, tebi in semenu tvojemu s teboj, da podeduješ deželo tujčevanja svojega, ki jo je Bog dal Abrahamu. 5 Tako pošlje Izak Jakoba, da je šel v Padan-aram k Labanu, sinu Betuela Aramejca, bratu Rebeke, matere Jakobove in Ezavove. 6 In Ezav je videl, da je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Padan-aram, da si vzame odondod ženo, in ko ga je blagoslavljal, da mu je prepovedal, rekoč: Ne jemlji žene izmed hčer Kanaancev; 7 in da je Jakob poslušal očeta svojega in mater svojo in šel v Padan-aram. 8 Tudi je videl Ezav, da se slabe vidijo hčere Kanaancev v očeh Izaka, očeta njegovega. 9 Šel je torej Ezav k Izmaelcem ter si vzame poleg žen svojih še za ženo Mahalato, hčer Izmaela, sina Abrahamovega, sestro Nebajotovo.

10 Ali Jakob odide iz Bersebe in se napoti v Haran. 11 In naleti na neki kraj, kjer je prenočil, ker je bilo sonce zašlo; in vzame od kamenja tistega kraja ter si napravi podglavje in leže počivat v tem kraju. 12 In sanjalo se mu je, in glej, lestvica je bila postavljena na zemljo, a vrh njen je segal do neba; in glej angele Božje, stopajoče gori in doli po njej. 13 In glej Gospoda, stoječega nadnjo, in mu govori: Jaz sem Gospod, Bog Abrahama, očeta tvojega, in Bog Izakov: to deželo, na kateri ležiš, dam tebi in semenu tvojemu. 14 In seme tvoje bode kakor prah zemlje, in razširiš se proti jutru in proti večeru in proti poldnevu in proti polnoči, in v tebi in v semenu tvojem bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje. 15 Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamorkoli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil.

16 In ko se zbudi Jakob iz spanja, reče: Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! 17 In v svetem strahu reče: Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega nego hiša Božja, in tu so vrata nebeška! 18 In Jakob vstane zgodaj tisto jutro ter vzame kamenje, ki si ga je položil za podglavje, in ga postavi v spomenik in izlije olja na vrh njegov. 19 In imenuje ime tega kraja Betel; ali prej je bilo Luz ime tistemu mestu. 20 In Jakob stori obljubo, govoreč: Ako bode Bog z menoj ter me ohrani na tem potu, po katerem sedaj potujem, in mi da kruha za jed in oblačila, da ga oblečem, 21 in se vrnem srečno na dom očeta svojega: tedaj mi Gospod bodi Bog, 22 in to kamenje, katero sem postavil v spomenik, bodi hiša Božja; in karkoli mi boš dal, od vsega ti dam desetino.

1 Potem odrine Jakob ter pride v deželo Jutrovcev. 2 Ko se pa ozira, glej, vodnjak na polju, in glej, tri črede ovac tam, ležečih poleg njega, ker so se iz tistega vodnjaka napajale črede, in kamen velik na vodnjakovi odprtini. 3 Sem namreč so navadno gonili vse črede, in odvalili so kamen z vodnjakove odprtine in napajali ovce, nato so kamen zopet položili na vodnjakovo odprtino na svoje mesto. 4 In Jakob jim reče: Bratje moji, odkod ste? Odgovoré: Iz Harana smo. 5 In jih vpraša: Poznate li Labana, sina Nahorjevega? Oni reko: Poznamo. 6 Nato jim reče: Ali se mu dobro godi? Oni reko: Dobro; in glej Rahelo, hčer njegovo, ki gre z ovcami. 7 Tedaj reče: Glejte, še je dneva veliko; prezgodaj je zbirati živino: napojite te ovce ter pojdite in pasite. 8 Oni pa reko: Ne moremo, dokler se niso zbrale vse črede, tedaj šele odvalimo kamen z vodnjakove odprtine in napojimo ovce.

9 Ko je še govoril z njimi, pride Rahela z ovcami svojega očeta; kajti pasla jih je. 10 In zgodi se, ko vidi Jakob Rahelo, hčer Labana, brata matere svoje, in ovce Labana, brata matere svoje, da pristopi Jakob ter odvali kamen z vodnjakove odprtine in napoji ovce Labana, brata matere svoje. 11 In Jakob poljubi Rahelo in glasno zajoka. 12 In pove Jakob Raheli, da je sorodnik očeta njenega in da je sin Rebekin; ona pa poteče in sporoči očetu svojemu. 13 In zgodi se, ko začuje Laban sporočilo o Jakobu, sinu sestre svoje, da mu priteče naproti ter ga objame in poljubi in ga pelje v hišo svojo. In pripoveduje Labanu vse te dogodke. 14 In Laban mu reče: V istini, kost si moja in meso moje. In ostal je pri njem cel mesec.

15 Potem reče Laban Jakobu: Ali naj bi mi, ker si brat moj, služil brezplačno? Povej mi, kaj bodi plačilo tvoje. 16 Imel je pa Laban dve hčeri: ime starejši Leja in mlajši ime Rahela. 17 Imela je pa Leja oči slabotne, ali Rahela je bila lepe postave in zalega obličja. 18 In Jakob je ljubil Rahelo; in reče: Služil ti bom sedem let za Rahelo, mlajšo hčer tvojo. 19 In Laban veli: Bolje bode, da jo dam tebi nego drugemu možu: ostani pri meni. 20 Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let, in so se mu zdela kakor nekoliko dni, zato ker jo je ljubil.

21 Tedaj reče Jakob Labanu: Daj mi ženo mojo, ker so izpolnjeni dnevi moji, da grem k njej. 22 In Laban zbere vse može tistega kraja in napravi pojedino. 23 Zvečer pa vzame Lejo, hčer svojo, ter jo pripelje k njemu; in on se združi z njo. 24 In da ji Laban Zilpo, deklo svojo, da bodi Leji, hčeri njegovi, dekla. 25 In zjutraj, glej, bila je Leja. In reče Labanu: Kaj si mi to storil? Nisem li služil za Rahelo pri tebi? Zakaj si me torej ukanil? 26 Njemu pa reče Laban: Ni navada tako v našem kraju, da se moži mlajša pred prvenko. 27 Izpolni njen teden; potem ti damo tudi ono za službo, ki jo boš opravljal pri meni še drugih sedem let. 28 In Jakob stori tako ter izpolni njen teden, in Laban mu da Rahelo, hčer svojo, za ženo. 29 In Laban da Bilho, deklo svojo, hčeri svoji Raheli za deklo. 30 In šel je tudi k Raheli; in ljubil je tudi Rahelo bolj nego Lejo. In služil je še drugih sedem let pri njem.

31 Ko je pa videl Gospod, da za Lejo ni ljubezni, odpre maternico njeno, Rahelo pa pusti nerodovitno. 32 In Leja spočne ter porodi sina in mu da ime Ruben; dejala je namreč: Zato ker se je Gospod ozrl na ponižanje moje, kajti sedaj me bo ljubil moj mož. 33 In spočne zopet in rodi sina ter reče: Ker je čul Gospod, da mi ni ljubezni, zato mi je dal tudi tega, in imenovala ga je Simeona. 34 In spočne vnovič ter rodi sina in reče: Sedaj se mi vendar priklene moj mož, ker sem mu rodila tri sinove, in imenovala ga je Levija. 35 Potem spočne zopet in, rodivši sina, reče: Hvalila bom ta krat Gospoda, in ga je imenovala Juda. Tedaj pa je nehala roditi.

1 Ko je pa videla Rahela, da ona ne rodi Jakobu, je zavidala sestri svoji, in reče Jakobu: Daj mi otrók, če ne, umrem. 2 In Jakob se raztogoti proti Raheli in reče: Ali sem jaz namesto Boga, ki ti je odrekel sad telesa? 3 Ona pa reče: Glej, deklo mojo Bilho, pojdi k njej, da porodi na kolenih mojih, in dobim tudi jaz otrók iz nje. 4 In dá mu Bilho, deklo svojo, za ženo; in združi se z njo Jakob. 5 Tako spočne Bilha in porodi Jakobu sina. 6 Tedaj reče Rahela: Bog mi je storil pravico in tudi uslišal glas moj ter mi dal sina, in ga je imenovala Dana. 7 Nato spočne Bilha, Rahelina dekla, v drugič in porodi sina drugega Jakobu. 8 In Rahela reče: V bojih Božjih sem se borila s sestro svojo in zmogla sem, zato ga je imenovala Neftalija.

9 Ko je pa videla Leja, da je nehala roditi, vzame Zilpo, deklo svojo, in jo da Jakobu za ženo. 10 In Zilpa, Lejina dekla, porodi Jakobu sina. 11 In Leja reče: Na srečo! in imenovala ga je Gada. 12 In Zilpa, Lejina dekla, porodi Jakobu drugega sina. 13 In Leja reče: Blagor meni! kajti blagrovale me bodo žene, zato ga je imenovala Aserja.

14 In šel je Ruben ob času pšenične žetve in našel ljubezenska jabolčka na polju in jih prinesel Leji, materi svoji; in reče Rahela Leji: Daj mi, prosim, od ljubezenskih jabolčk svojega sina. 15 Ona pa ji reče: Ali se ti zdi premalo, da si vzela moža mojega, hočeš li tudi vzeti ljubezenskih jabolčk sina mojega? Njej pa reče Rahela: Zato naj on s teboj leži nocoj za ljubezenska jabolčka sina tvojega. 16 In ko se je Jakob zvečer vračal s polja, mu pride Leja naproti ter reče: K meni prideš, zakaj prav za plačilo sem te najela za ljubezenska jabolčka svojega sina. In ležal je z njo tisto noč. 17 Bog pa je uslišal Lejo: spočne namreč ter porodi Jakobu sina petega. 18 In Leja reče: Bog mi je povrnil plačilo moje, zato ker sem dala deklo svojo možu svojemu, in ga je imenoval Isaharja. 19 In zopet spočne Leja in porodi sina šestega Jakobu. 20 In reče Leja: Oblagodaril me je Bog z blagodarom dobrim; zdaj vendar bo prebival moj mož z menoj, ker sem mu porodila šest sinov; zato ga je imenovala Zebulona. 21 Pozneje pa porodi hčer, in imenovala jo je Dino. 22 Spomni se pa Bog Rahele, usliši jo Bog ter ji odpre maternico. 23 In spočne in rodi sina ter reče: Odvzel je Bog sramoto mojo. 24 In imenovala ga je Jožefa, rekoč: Pridaj mi Gospod še drugega sina!

25 Zgodi se pa, ko je rodila Rahela Jožefa, da reče Jakob Labanu: Odpústi me, da odidem v svoj kraj in v deželo svojo. 26 Daj mi ženi moji in otroke moje, za katere sem ti služil, da odidem; ti namreč znaš službo mojo, s katero sem ti služil. 27 Laban pa mu reče: O da bi našel milost v tvojih očeh! zaznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe. 28 Reče torej: Določi mi plačilo svoje, in ti ga dam. 29 Jakob mu reče: Ti veš, kako sem ti služil in kako se je godilo živini tvoji pri meni. 30 Zakaj kar si malega imel pred prihodom mojim, to se je pomnožilo, in Gospod te je blagoslovil, kamorkoli sem krenil. Sedaj pa, kdaj naj skrbim tudi jaz za hišo svojo? 31 In veli: Kaj ti dam? In Jakob reče: Ne dajaj mi ničesar; pasel bom zopet čredo tvojo in stražil, če mi storiš to: 32 danes pregledam vso čredo tvojo in odločim od nje vsako živinče pisano in marogasto, in vse čadasto med ovcami ter marogasto in pisano med kozami; in to bodi plačilo moje. 33 In pričala bo pravičnost moja zame v prihodnosti, kadar prideš gledat plačilo moje, ki je pred teboj: karkoli ni pisano in marogasto med kozami ali čadasto med ovcami, bodi tatvina pri meni. 34 In Laban reče: Glej, bodi, kakor si rekel. 35 In še tisti dan je odločil kozle progaste in marogaste in vse koze pisane in marogaste, vse, na katerih je bila bela lisa, potem vse čadasto med ovcami, in jih izroči v roko sinom svojim; 36 in določi tri dni hoda razdalje med seboj in Jakobom; in Jakob je pasel ostalo drobnico Labanovo. 37 Vzame si pa Jakob zelene palice z bele topole in z mandeljnovca in platanove in izlupi po njih bele proge, da se je kazala belina, ki je bila na palicah. 38 In tiste palice, ki jih je bil olupil, je pokladal v žlebove in v korita, ko so prihajale ovce pit, ovcam nasproti, da bi se mrkale, ko pridejo pit. 39 Tako so se ubrejile ovce pri tistih palicah in so rodile progaste, lisaste in marogaste. 40 In ta jagnjeta je odločeval Jakob, in obličja ovac je obračal proti pisanim in proti vsem čadastim v Labanovi čredi; in sebi je napravljal črede posebej, in jih ni mešal med ovce Labanove. 41 In kadar so se mrkale ovce krepkega života, je pokladal Jakob palice ovcam pred oči v žlebove, da bi se ubrejile pri tistih palicah; 42 kadar so se pa družile ovce slabotne, jih ni pokladal: tako so bile slabotne Labanove, krepke pa Jakobove. 43 Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov.

1 Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo.

1 Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo. 2 Videl je tudi Jakob obličje Labanovo, in glej, ni bilo do njega kakor poprej. 3 In Gospod je velel Jakobu: Vrni se v deželo očetov svojih in k sorodovini svoji, in bodem s teboj. 4 In pošlje Jakob in pokliče Rahelo in Lejo na polje k svoji čredi 5 in jima reče: Vidim, da obličje očeta vajinega ni do mene kakor poprej; toda Bog očeta mojega je bil pri meni. 6 In vedve vesta, da sem po vsej svoji moči služil vajinemu očetu. 7 Oče vajin pa me je varal in premenil plačilo moje desetkrat, a Bog mu ni dovolil, da bi me oškodoval. 8 Ako je rekel: Kar je pestrega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede pestro; ko je pa tako rekel: Kar je progastega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede progasto. 9 Bog torej je vzel blago vajinega očeta in ga dal meni. 10 Ob času namreč, ko se mrkajo ovce, sem povzdignil oči in videl v sanjah, in glej, ovni, ki zaskakujejo ovce, so pisani, marogasti in grahasti. 11 In angel Božji mi reče v sanjah: Jakob! In rečem: Glej, tu sem. 12 In veli: Povzdigni sedaj oči in poglej vse ovne, ki zaskakujejo ovce, da so progasti in pisani in grahasti; kajti videl sem vse, kar ti dela Laban. 13 Jaz sem Bog mogočni iz Betela, kjer si pomazilil spomenik, kjer si mi storil obljubo. Sedaj vstani, pojdi iz tega kraja in vrni se v deželo rojstva svojega.

14 In odgovorita Rahela in Leja ter mu rečeta: Imamo li še delež in dedino v hiši najinega očeta? 15 Ali ni naju štel za tujki sebi? Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl. 16 Kajti vse to bogastvo, katero je Bog odvzel najinemu očetu, najino je in najinih otrok; sedaj pa, karkoli ti je velel Bog, stôri! 17 Vstane torej Jakob, vzame sinove svoje in ženi svoji ter jih posadi na velblode 18 in odpelje vso živino svojo in vse blago svoje, katero je bil nabral, živino lastnine svoje, ki jo je pridobil v Padan-aramu, da bi potoval k očetu svojemu Izaku v deželo Kanaansko. 19 Laban pa je bil odšel ovce svoje strič, in tedaj ukrade Rahela domače malike, ki so bili njenega očeta. 20 Jakob pa prekani dušo Labana Aramejca, ker mu ni dal zaznati, da beži. 21 Tako pobegne on z vsem, kar je imel; in vstane ter prekorači reko in nameri obličje svoje proti gori Gileadski.

22 A tretji dan sporoče Labanu, da je Jakob zbežal. 23 In vzame brate svoje s seboj ter gre za njim sedem dni hodá, in dohiti ga na gori Gileadski. 24 Bog pa pride k Labanu Aramejcu v nočnih sanjah ter mu reče: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo. 25 In dojde Laban Jakoba. Jakob pa je bil zasadil šotor svoj na gori, tudi Laban z brati svojimi ga zasadi na gori Gileadski. 26 Tedaj reče Laban Jakobu: Kaj si storil, da si prekanil dušo mojo in si odpeljal hčeri moji, kakor da si ju ujel v vojski? 27 Zakaj si pobegnil na skrivnem in si me prekanil? in mi nisi nič povedal, da bi te odpustil z radostjo in s petjem, z bobnom in s strunami? 28 In nisi mi dovolil, da poljubim sine svoje in hčere svoje? Zdaj si ravnal nespametno. 29 Bilo bi v moči roke moje, hudo vam storiti, ali Bog očeta vašega me je ogovoril snoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo. 30 Zdaj pa, ker si že ušel, kajti silno si hrepenel na svojega očeta dom, zakaj si ukradel bogove moje? 31 In odgovori Jakob in reče Labanu: Ker sem se bal; mislil sem namreč, da bi mi ti siloma odvzel hčeri svoji. 32 Pri komer najdeš bogove svoje, naj ne bode živel; vpričo bratov naših preglej, kaj je tvojega pri meni, in vzemi si. Jakob namreč ni vedel, da jih je bila ukradla Rahela.

33 Laban torej gre v šotor Jakobov in v šotor Lejin in v šotor obeh dekel, a jih ne najde. In pride iz šotora Lejinega in stopi v šotor Rahelin. 34 Rahela pa je vzela tiste malike in jih dejala na velblodovo sedlo in je sedla nanje. In Laban pretakne ves šotor njen, a jih ne najde. 35 Ona pa reče očetu svojemu: Ne bodi žaljivo v očeh gospoda mojega, da ne morem vstati pred teboj, ker mi je po ženski navadi. Ko preišče torej vse, ne najde svojih malikov. 36 Tedaj se razjezi Jakob in začne očitati Labanu; in odgovori Jakob ter reče Labanu: Kaj je moj prestopek, kaj je moj greh, da si hitel tako nagle jeze za mano? 37 In ker si obtipal vse pohištvo moje, kaj si našel od vsega blaga hiše svoje? Položi sem, vpričo bratov mojih in bratov tvojih, da razsodijo med nama obema! 38 Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: ovce in koze tvoje niso bile jalove, in ovnov črede tvoje nisem jedel. 39 Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi po dnevi, ukradeno mi po noči. 40 Tako je bilo: po dnevi me je morila vročina in mraz po noči, in spanje se je umikalo mojim očem. 41 To mi je bilo dvajseto leto v hiši tvoji; služil sem ti štirinajst let za dve hčeri tvoji in šest let za čredo tvojo, a izpremenil si plačilo moje desetkrat. 42 Ako bi mi ne bil mojega očeta Bog, Bog Abrahamov in Strah Izakov, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na ponižanje moje in rok mojih trud, in te je posvaril nocoj.

43 Odgovarjaje pa Laban, reče Jakobu: Ti hčeri hčeri sta moji in ti sinovi sinovi so moji, in ta živina živina moja, skratka: vse, kar vidiš, je moje. A kaj bi storil danes tema hčerama svojima ali otrokom njijnim, ki sta jih rodili? 44 In sedaj, dej, skleniva zavezo, jaz in ti, in naj bode v pričevanje med menoj in teboj.

45 Jakob torej vzame kamen in ga postavi v spomenik. 46 In bratom svojim veli Jakob: Poberite kamenje! In vzemo kamenje in naredé kup; in jedli so tam na tem kupu. 47 In Laban ga je imenoval Jegar sahaduta, Jakob pa ga je imenoval Galed. 48 Rekel je namreč Laban: Ta kup bodi priča med teboj in menoj danes; zato mu je dano ime Galed, 49 in tudi Micpa, ker je rekel Laban: Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla. 50 Ako boš grdo ravnal z mojima hčerama in če si vzameš še žene poleg hčer mojih, nobenega človeka ne bode med nama: glej, Bog bode priča med menoj in teboj. 51 Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med seboj in teboj: 52 ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene, na húdo. 53 Bog Abrahamov in Bog Nahorjev, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu očeta svojega Izaka. 54 Nato zakolje Jakob žrtev na tisti gori in pokliče brate svoje, da použijejo jed. In použili so jed in prenočili na gori.