3
1  Kača je pa bila prekanjena, bolj nego katerabodi poljskih živali, ki jih je naredil Gospod Bog. Ona reče ženi: Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?
2 In žena odgovori kači: Od sadu drevja s tega vrta uživava;
3 ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne dotaknita, da ne umreta.
4 Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta.
5 Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.
6 In žena je videla, da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od sadu njegovega ter jedla; in dala je tudi možu svojemu, ki je bil z njo, in jedel je.
7 Tedaj se odpro oči obema in spoznata, da sta naga; in sešijeta listje figovo in si naredita krila.
8 In začujeta glas Gospoda Boga, da hodi po vrtu ob hladilnem vetriču dneva. In skrije se Adam in žena njegova pred obličjem Gospoda Boga med vrtnim drevjem.
9 Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si?
10 In odgovori: Glas tvoj sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se.
11 Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?
12 Adam pa odgovori: Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.
13 In reče Gospod Bog ženi: Kaj si to storila? Reče pa žena: Kača me je zapeljala, in jedla sem.
14 In Gospod Bog reče kači:
Ker si storila to,
prekleta bodi pred vsemi živalmi
in pred vsemi zvermi poljskimi;
po trebuhu svojem hodi
in prah jej
vse dni svojega življenja.
15 In sovraštvo stavim med tebe in ženo,
in med seme tvoje in njeno seme:
to ti stare glavo,
ti pa mu stareš peto.
16 Ženi reče:
Jako pomnožim bolečino tvojo in nosečnosti tvoje težave,
v bolečini bodeš rodila otroke,
in po možu tvojem bodi poželenje tvoje,
in on ti gospoduj.
17 Adamu pa reče:
Ker si poslušal žene svoje glas
in si jedel od drevesa,
za katero sem ti zapovedal, rekoč:
Ne jej od njega –
prekleta bodi zemlja zaradi tebe:
s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja;
18 trnje in osat naj ti poganja,
ti pa jej zelenjavo poljsko.
19 V potu obraza svojega
uživaj kruh,
dokler se ne povrneš v zemljo,
ker si bil vzet iz nje;
kajti prah si
in v prah se povrneš.
20 In Adam je dal ime ženi svoji Eva  Hebrejski: hava, t. j. življenje. , zato ker je ona mati vseh živečih.
21 In Gospod Bog naredi Adamu in ženi njegovi suknji iz kož, in ju je oblekel.
22 In veli Gospod Bog: Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in hudo. Sedaj pa, da ne iztegne roke svoje ter ne vzame tudi od drevesa življenja, in bi jedel in živel vekomaj –
23 ga odpravi torej Gospod Bog z vrta Edena, da naj obdeluje zemljo, iz katere je bil vzet.
24 In je izgnal Adama in postavil ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja.
|
