1 Jožefa torej pripeljejo doli v Egipt, in kupi ga Potifar, dvornik Faraonov, načelnik telesne straže, Egipčan, iz roke Izmaelcev, ki so ga bili pripeljali tja. 2 A Gospod je bil z Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči; in je bival v hiši gospodarja svojega, Egipčana. 3 In gospodar njegov je videl, da je Gospod z njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v roki njegovi. 4 In našel je Jožef milost v očeh njegovih in bil mu je za strežnika. In postavil ga je čez hišo svojo in vse, kar je imel, dal v roko njegovo. 5 In odkar ga je bil postavil čez hišo svojo in čez vse, kar je imel, je blagoslovil Gospod Egipčanovo hišo zaradi Jožefa, in bil je blagoslov Gospodov v vsem, kar je on imel, doma in na polju. 6 Zato je prepustil vse, kar je imel, roki Jožefovi, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival. Bil je pa Jožef lepe postave in zalega obličja.

7 Zgodi se pa po teh dogodkih, da nameri žena gospodarja njegovega oči svoje v Jožefa in reče: Lezi z menoj! 8 On pa se brani ter reče gospodarja svojega ženi: Glej, gospod moj se ne briga za nobeno stvar pri meni v hiši in vse, kar ima, je dal v roko mojo. 9 Še sam ni večji od mene v tej hiši, in ničesar mi ni odtegnil razen tebe, ker si žena njegova. Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga? 10 In ko je ona ogovarjala Jožefa vsak dan, ni ji privolil, da bi ležal poleg nje, niti da bi se mudil z njo. 11 Zgodi se pa nekega takega dne, ko je prišel domov opravljat delo svoje, da ni bilo nikogar iz domačinov tam notri. 12 Tedaj ga zgrabi ona za obleko njegovo, rekoč: Lezi z menoj! On pa pusti obleko svojo v njeni roki in pobegne ter gre iz hiše. 13 Ko pa je videla, da je pustil obleko svojo v njeni roki in pobegnil iz hiše, 14 pokliče domačine svoje in jim reče: Glejte, pripeljal nam je moža Hebrejca, da nas sramoti. Ta je prišel k meni, da bi ležal z menoj, ali zavpila sem z glasom velikim, 15 in ko je slišal, da sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil in šel iz hiše. 16 Položi pa obleko njegovo poleg sebe, dokler pride gospodar njegov v hišo svojo. 17 Nato ga ogovori s takimi besedami, rekoč: Prišel je k meni tisti hlapec Hebrejec, ki si ga nam pripeljal, da bi me sramotil. 18 Toda ko sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil iz hiše. 19 In ko je gospodar njegov slišal žene svoje besede, s katerimi mu je povedala, rekoč: Takole mi je storil hlapec tvoj, se silno razsrdi. 20 In zgrabi Jožefa gospodar njegov ter ga dene v stolp, v kraj, kjer so bili zvezani kraljevi jetniki; in bil je tam v stolpu. 21 Ali Gospod je bil z Jožefom in naklonil mu je blagovoljnost in mu dal milost svojo pred očmi načelnika stolpa. 22 In načelnik stolpa je dal Jožefu v roko vse zvezane v stolpu; in vse, kar so tam delali, je vodil on. 23 Načelnik stolpa ni gledal na nobeno stvar, ki je bila v roki Jožefovi, zato ker je bil Gospod z njim, in kar je počel, vse je pospeševal Gospod.

1 Zgodi se pa po teh dogodkih, da sta se pregrešila točaj in pek kralja egiptovskega zoper gospoda svojega, kralja egiptovskega. 2 In Faraon se raztogoti zoper dvornika svoja, zoper velikega točaja in zoper velikega peka; 3 in dene ju v zapor v hišo načelnika telesne straže, v stolp, tja, kjer je bil zvezan Jožef. 4 In načelnik telesne straže jima je odkazal Jožefa, da jima je stregel; in bila sta nekaj časa v ječi.

5 Imela sta pa sanje oba, vsak sanje svoje v isti noči, vsak primerne razlagi sanj svojih, točaj in pek kralja egiptovskega, ki sta bila zvezana v stolpu. 6 In Jožef pride zjutraj k njima in ju pogleda, in glej, žalostna sta. 7 In vpraša dvornika Faraonova, ki sta bila z njim v ječi v hiši njegovega gospoda, rekoč: Zakaj sta obraza vajina žalostna danes? 8 Ona pa mu rečeta: Sanje sva imela oba, ali nikogar ni, da jih razloži. In Jožef jima reče: Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim. 9 Pove torej veliki točaj sanje svoje Jožefu in mu reče: V sanjah mojih, glej, je bila vinska trta pred menoj, 10 in na trti tri mladike; in trta je ravno poganjala in se razcvetla, in šopki cvetja njenega so zoreli v jagode. 11 In bila je kupa Faraonova v roki moji, in trgal sem zrele grozde in jih izžemal v kupo Faraonovo; in podal sem kupo Faraonu v roko. 12 Jožef pa mu reče: To je njih razlaga: Tri mladike so trije dnevi. 13 Ko bode še tretji dan, poviša Faraon glavo tvojo in te postavi nazaj v službo tvojo, in podajal boš kupo Faraonovo v roko njegovo po navadi prejšnji, ko si bil točaj njegov. 14 Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred Faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše; 15 zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz dežele Hebrejske, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico. 16 Ko je pa videl veliki pek, da je dobro razložil, reče Jožefu: Tudi v mojih sanjah so bile, glej, tri pletenice z belim pecivom na glavi moji; 17 v najvišji pletenici pa so bila vsakovrstna jedila za Faraona, izdelki pekovski; in ptiči so jih zobali iz pletenice, ki sem jo imel na glavi. 18 Jožef odgovori in reče: To je njih razlaga: Tri pletenice so trije dnevi. 19 Ko bode še tretji dan, poviša Faraon glavo tvojo, da jo izgubiš, in te obesi na les, in ptiči bodo zobali meso tvoje s tebe.

20 In zgodi se tretji dan, ki je bil dan Faraonovega rojstva, da je napravil pojedino vsem služabnikom svojim, in povišal je glavo velikega točaja in glavo velikega peka med svojimi služniki. 21 In velikega točaja je postavil zopet v službo njegovo, in podajal je kupo Faraonu v roko. 22 Velikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je bil razložil Jožef. 23 A veliki točaj se ni spomnil Jožefa, temveč ga je pozabil.

1 Zgodi se pa, ko so pretekli dveh let dnevi, da se je Faraonu sanjalo, in glej, stoji ob Nilu.

1 Zgodi se pa, ko so pretekli dveh let dnevi, da se je Faraonu sanjalo, in glej, stoji ob Nilu. 2 Glej pa, iz reke stopa sedem krav, lepih in debelih, in pasle so se po travi. 3 In glej, sedem drugih krav pride za njimi iz reke, grdih in suhih, in postavijo se poleg onih krav na bregu reke. 4 Tiste grde in suhe krave pa požro onih sedem lepih in debelih krav. Tedaj se prebudi Faraon. 5 Ali zopet zaspi, in sanja se mu v drugič. In glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih. 6 Glej pa, sedem klasov drobnih, ki jih je vzhodni veter osmodil, požene za njimi. 7 Drobni klasovi pa pogoltnejo sedem debelih in polnih klasov. In ko se Faraon zbudi, glej, sanje so bile. 8 In zjutraj, ko je bila zbegana duša njegova, pošlje in pokliče vse egiptovske pismouke in vse modrijane; njim pove Faraon sanje svoje, ali nobenega ni bilo, da bi jih razložil Faraonu. 9 Tedaj ogovori veliki točaj Faraona in reče: Svojih grehov se spominjam danes. 10 Faraon se je raztogotil zoper hlapce svoje in me je dejal v zapor v hiši načelnika telesne straže, mene in velikega peka. 11 Imela sva pa sanje v isti noči jaz in on; primerno razlagi najinih sanj se je sanjalo nama. 12 Bil je pa tam z nama mladenič Hebrejec, hlapec načelnika telesne straže, ki nama je sanje najine razložil, kakor sva mu povedala; vsakemu primerno sanjam njegovim je razložil. 13 In zgodilo se je tako, kakor je nama razložil: mene je postavil Faraon zopet v službo mojo, onega pa je obesil.

14 Pošlje torej Faraon in pokliče Jožefa, in hitro so ga pustili iz temnice; in ko se je obril in preoblekel, pride k Faraonu. 15 Tedaj reče Faraon Jožefu: Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš. 16 Odgovori pa Jožef Faraonu in reče: To ni moja reč: Bog bo odgovoril, kar je v srečo Faraonu. 17 Reče torej Faraon Jožefu: V sanjah svojih, glej, sem stal na bregu Nila. 18 In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi. 19 Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej deželi Egiptovski. 20 In požrle so te krave mršave in grde prejšnjih sedem krav debelih; 21 in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se. 22 Še sem videl v sanjah svojih, in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih. 23 Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi. 24 Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil.

25 Tedaj reče Jožef Faraonu: Sanje Faraonove so ene: kar hoče storiti Bog, je razodel Faraonu. 26 Tistih sedem krav lepih je sedem let, in tistih sedem klasov lepih je sedem let; sanje so ene. 27 Sedem krav pa, mršavih in grdih, ki so prišle za onimi, je sedem let, tudi sedem klasov praznih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je sedem let lakote. 28 To je beseda, ki sem jo rekel Faraonu: Kar hoče Bog storiti, je pokazal Faraonu. 29 Glej, sedem let pride, ko bo velika obilost po vsej Egiptovski deželi. 30 A za njimi pride sedem let lakote, v katerih se pozabi vsa tista obilost po deželi Egiptovski: trla namreč bo lakota to deželo; 31 in nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker huda bode silno. 32 Da so se pa ponovile sanje Faraonu dvakrat, pomeni, da je Bog to stvar trdno sklenil, in Bog jo v kratkem izpolni. 33 Zdaj torej naj poskrbi Faraon za moža razumnega in modrega in ga naj postavi čez deželo Egiptovsko. 34 To naj stori Faraon in postavi naj oblastnike tej deželi, da pobere petino pridelkov dežele Egiptovske v sedmih letih obilosti. 35 Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito Faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo. 36 In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote, ki bode v deželi Egiptovski, da ne pogine dežela od lakote.

37 In ta beseda je bila dobra v očeh Faraonovih in v očeh vseh služabnikov njegovih. 38 In Faraon reče služabnikom svojim: Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem duh Božji? 39 Nato veli Faraon Jožefu: Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti. 40 Ti bodeš čez hišo mojo in po povelju tvojem se bo ravnalo ljudstvo moje, samo za ta prestol bodem višji od tebe. 41 Dalje reče Faraon Jožefu: Glej, stavim te čez vso deželo Egiptovsko. 42 In Faraon sname pečatni prstan z roke svoje ter ga natakne na roko Jožefovo in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu. 43 In ukaže, naj ga peljejo na drugem vozu njegovem, in klicali so pred njim: Priklonite se! In postavil ga je čez vso deželo Egiptovsko. 44 In reče Faraon Jožefu: Jaz sem Faraon, a brez tebe ne vzdigne nihče roke svoje ali noge svoje po vsej deželi Egiptovski. 45 Imenoval pa je Faraon ime Jožefovo Zafnat-paneah, in dal mu je za ženo Asnato, hčer Potiferja, svečenika v Onu. In Jožef je šel vladat deželo Egiptovsko. 46 Imel pa je Jožef trideset let, ko je stal pred Faraonom, kraljem egiptovskim. In Jožef je šel izpred obličja Faraonovega in je obhodil vso deželo Egiptovsko.

47 Rodila je pa zemlja v sedmih letih obilosti, kolikor so le nabrati mogli. 48 Zbral je torej vse žito sedmih dobrih let, ki so bila v deželi Egiptovski, in shranil je živež po mestih; žito s polja okrog vsakega mesta je shranil v njem. 49 Tako je nabral Jožef žita silno mnogo, kakor peska morskega, da so nehali šteti, ker ga je bilo brez števila.

50 Jožefu pa sta se rodila dva sina, preden je prišlo leto lakote, katera mu je rodila Asnata, hči Potiferja, svečenika onskega. 51 In imenoval je Jožef prvenca Manaseja, kajti, reče, Bog mi je dal pozabiti vse trpljenje moje in vso hišo mojega očeta. 52 Drugega pa je imenoval Efraima, kajti, reče, rodovitnega me je naredil Bog v deželi ponižanja mojega.

53 In ko je preteklo sedem let obilosti, ki je bila v deželi Egiptovski, 54 je nastopilo sedem let lakote, kakor je bil povedal Jožef, in bila je lakota po vseh deželah, v vsej pa deželi Egiptovski je bilo kruha. 55 In ko je vsa dežela Egiptovska trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k Faraonu zaradi kruha; Faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite! 56 In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom, ker je lakota hudo stiskala deželo Egiptovsko. 57 In iz vseh dežel so hodili v Egipt k Jožefu kupovat, zato ker je lakota hudo stiskala vso zemljo.