1 In Adam je spoznal Evo, ženo svojo, in spočela je in rodila Kajna ter rekla: Dobila sem moža s pomočjo Gospoda. 2 In zopet je rodila brata njegovega Abela. In bil je Abel pastir ovac in Kajn je bil kmetovalec. 3 Zgodi se pa čez mnogo dni, da prinese Kajn daritev od sadu zemeljskega Gospodu. 4 In tudi Abel prinese od prvencev črede svoje in od njih tolšče. In ozre se Gospod na Abela in na daritev njegovo; 5 a na Kajna in na daritev njegovo se ne ozre. In raztogoti se Kajn silno in upade obličje njegovo. 6 Tedaj reče Gospod Kajnu: Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? 7 Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj! 8 In govoril je Kajn z bratom svojim Abelom. Zgodi se pa, ko sta bila na polju, da se vzpne Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije.

9 In reče Gospod Kajnu: Kje je Abel, brat tvoj? On pa odgovori: Ne vem; sem li jaz varuh brata svojega? 10 In mu reče: Kaj si storil? Glas krvi brata tvojega vpije z zemlje do mene. 11 Ti torej bodi sedaj preklet in pregnan z zemlje, ki je odprla usta svoja, da prejme kri brata tvojega iz roke tvoje. 12 Ko bodeš obdeloval zemljo, ne dá ti odslej moči svoje; potikal se boš in begal po zemlji. 13 Tedaj reče Kajn Gospodu: Prevelika je krivda moja, da bi jo prenašal! 14 Glej, izganjaš me danes s tal te zemlje, in pred obličjem tvojim se mi je skrivati, in se bodem potikal in begal po zemlji, in zgodi se, kdorkoli me dobi, me ubije. 15 Reče pa mu Gospod: Zato, kdorkoli ubije Kajna, kaznovan bodi sedemkrat. In Gospod je zaznamenjal Kajna, da bi ga ne ubil nihče, kdor ga dobi.