42
1 Ko je torej videl Jakob, da je žita v Egiptu, reče sinom svojim: Kaj gledate drug drugega?
2  Glejte, veli, slišal sem, da je žita v Egiptu; idite tja doli in nakupite nam ondi, da bomo živeli in ne umremo.
3 Šlo je torej deset bratov Jožefovih doli nakupit žita iz Egipta.
4 Benjamina pa, brata Jožefovega, ni poslal Jakob z brati njegovimi, ker je dejal: Da ga ne zadene nesreča!
5 In pridejo sinovi Izraelovi kupovat med drugimi, ki so prihajali, kajti lakota je bila v deželi Kanaanski.
6 Jožef pa je bil vladar v deželi, on je vodil prodajo vsemu ljudstvu dežele; ko so torej prišli bratje Jožefovi, se mu priklonijo ponižno do tal.
7 In Jožef, ko je videl brate svoje, jih spozna, toda delal se jim je tujega, ter jih ogovori trdo in vpraša: Odkod ste prišli? Reko mu: Iz dežele Kanaanske kupit živeža.
8 Spoznal je torej Jožef brate svoje, a oni ga niso spoznali.
9 In spomni se Jožef tistih sanj, ki jih je imel o njih, in jim reče: Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.
10 Oni pa mu reko: Ne, gospod moj, hlapci tvoji so prišli kupit žita.
11 Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi hlapci tvoji.
12 On pa jim reče: Nikakor, marveč prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.
13 In reko: Dvanajst je bilo hlapcev tvojih; bratje smo, sinovi enega moža v deželi Kanaanski: najmlajši, glej, je sedaj pri očetu našem, enega pa ni več.
14 Veli jim Jožef: To je tisto, kar sem vam rekel: Ogleduhi ste.
15 To bodi izkušnja vaša: kakor res živi Faraon, ne pojdete odtod, dokler ne pride sem brat vaš najmlajši.
16 Pošljite enega izmed sebe, ki naj pripelje brata vašega; vi pa bodite jetniki, da se preizkusijo besede vaše, je li resnica pri vas; če pa ne, kakor res živi Faraon, ste ogleduhi.
17 In jih dene vse skup v zapor tri dni.
18 Potem jim reče Jožef tretji dan: To storite in si ohranite življenje – Boga se bojim jaz:
19 če ste pošteni, naj ostane eden brat vaš zvezan na mestu ječe vaše; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo rodbine vaše.
20 Najmlajšega brata svojega pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo besede vaše in ne umrete. In oni store tako.
21 Reko pa drug drugemu: Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska.
22 In odgovori jim Ruben: Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali; zato se tudi sedaj, glejte, zahteva kri njegova.
23 Niso pa vedeli, da Jožef ume, zato ker je bil tolmač med njimi.
24 In obrne se od njih, in je jokal. A zopet se vrne k njim in govori z njimi. In vzame izmed njih Simeona in ga zveže pred njih očmi.
25 In zapove Jožef, da naj napolnijo njih priprave z žitom ter jim vrnejo denar vsakemu v njegovo vrečo in jim podele brašna na pot. In so jim storili tako.
26 Nalože torej žito svoje na osle in odidejo odondod.
27 Ko je pa razvezal eden vrečo svojo, da bi dal klaje svojemu oslu na prenočišču, zagleda denar svoj, ki je bil, glej, zvrha v vreči njegovi.
28 In reče bratom svojim: Vrnil se mi je denar moj, in glejte ga v vreči moji! In upade jim srce in prestrašijo se ter reko drug drugemu: Kaj nam je to storil Bog?
29 In ko pridejo k Jakobu, očetu svojemu, v deželo Kanaansko, mu povedo vse, kar se jim je prigodilo, govoreč:
30 Trdo je z nami govoril tisti mož, one dežele gospod, in sprejel nas je kakor ogleduhe dežele.
31 In rekli smo mu: Pošteni smo, nikdar nismo bili ogleduhi.
32 Dvanajst nas je bratov, sinov našega očeta: enega ni več in najmlajši je ta čas pri očetu našem v deželi Kanaanski.
33 In reče nam tisti mož, one dežele gospod: Tako bom spoznal, da ste pošteni: brata izmed sebe enega pustite pri meni in tisto, česar stradajo rodbine vaše, vzemite ter odidite;
34 in pripeljite brata svojega najmlajšega k meni, da spoznam, da niste ogleduhi, ampak poštenjaki. In brata vašega vam vrnem, in tržiti boste smeli po tej deželi.
35 Ko so pa praznili vreče svoje, glej, vsak je imel svoj zavitek denarja v vreči svoji; in ko so videli zavitke svojega denarja, so se bali oni in njih oče.
36 In Jakob, njih oče, jim reče: Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to.
37 A Ruben ogovori očeta svojega in reče: Ta dva sinova moja daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi.
38 On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob  Hebr. šeol; glej pogl. 37,35. .
43
1 V tem je lakota jako stiskala deželo.
2 In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.
3 A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.
4 Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.
5 Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.
6 Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?
7 Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?
8 In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.
9 Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.
10 Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.
11 Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.
12 Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.
13 Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.
14 In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!
15 Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.
16 Ko je videl Jožef Benjamina z njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.
17 In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.
18 Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.
19 In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše
20 in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.
21 Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.
22 In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.
23 In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.
24 In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.
25 V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.
26 Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.
27 In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?
28 Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.
29 In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!
30 In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.
31 Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!
32 In prineso njemu posebej in njim posebej in Egipčanom, ki so z njim jedli, posebej, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.
33 Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.
34 In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili z njim.
44
1 Nato zapove upravniku hiše svoje: Napolni vreče teh mož z žitom, kolikor bodo mogli nesti, in položi denar vsakega zgoraj v vrečo njegovo.
2 Kupo mojo pa, kupo srebrno, deni na vrh v vrečo najmlajšega in denar za žito njegovo. In stori po besedi Jožefovi, ki jo je govoril.
3 Danilo se je že, ko so odpustili može z njih osli.
4 Še niso bili prišli daleč iz mesta, ko veli Jožef upravniku hiše svoje: Vstani in híti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: Zakaj vračate hudo za dobro?
5 Ali ni tisto, iz česar pije gospod moj in s česar pomočjo prerokuje? Hudo ste ravnali, ko ste storili to.
6 Dojde jih torej in ogovori s takimi besedami.
7 Oni pa mu reko: Zakaj govori gospod naš take besede? Tega ne, da bi hlapci tvoji bili storili tako stvar!
8 Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v vrečah svojih, smo prinesli zopet k tebi iz dežele Kanaanske: kako bi bili torej ukradli iz hiše gospoda tvojega srebro ali zlato?
9 Pri katerem izmed hlapcev tvojih se najde, on naj umre, in tudi mi bodemo hlapci našemu gospodu.
10 On pa reče: Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bodi hlapec, vi pa bodite nedolžni.
11 Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla, in vsak razveže svojo.
12 In on je preiskoval, pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem končal: našel pa je kupo v vreči Benjaminovi.
13 Tedaj raztrgajo oblačila svoja in nalože tovor vsak na svojega osla, in se vrnejo v mesto.
14 In Juda vstopi z brati svojimi v hišo Jožefovo, ko je bil on še tam, in popadajo pred obličje njegovo na tla.
15 Jožef pa jim reče: Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prerokovati?
16 Tedaj reče Juda: Kaj bi rekli gospodu svojemu? kaj bi pravili? ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico hlapcev tvojih. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa.
17 In on veli: Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k očetu svojemu.
18 Ali Juda pristopi k njemu in reče: Prosim, gospod moj, govori naj hlapec tvoj besedo v prijazen posluh gospoda svojega, in ne razsrdi se zoper hlapca svojega: ti namreč si prav kakor Faraon.
19 Gospod moj je vprašal hlapce svoje in rekel: Imate li očeta ali brata?
20 Rekli pa smo gospodu svojemu: Imamo očeta starčka in mladega dečka, ki se mu je rodil v starosti, brat njegov pa je umrl, in ostal je sam od matere svoje in ljubček je očetu svojemu.
21 In rekel si hlapcem svojim: Dejte, da pride doli k meni in ga vidim s svojimi očmi.
22 In čeprav smo rekli svojemu gospodu: Deček ne more zapustiti svojega očeta; ako ga zapusti, umre oče,
23 si dejal hlapcem svojim: Ako ne pride doli brat vaš najmlajši z vami, ne boste več videli mojega obličja.
24 Ko smo pa prišli gori k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, smo mu sporočili besede gospoda svojega.
25 Ko je potem rekel naš oče: Pojdite zopet, kupite nam malo žita,
26 smo odgovorili: Ne moremo iti doli; samo če bode brat naš najmlajši z nami, pojdemo; ker ne smemo videti obličja onega moža, ako ne bode brata našega najmlajšega z nami.
27 In rekel nam je hlapec tvoj, moj oče: Vi veste, da mi je dva rodila žena moja;
28 prvi je šel od mene, in rekel sem: Gotovo je raztrgan, in nisem ga videl do sedaj.
29 Ako torej odpeljete še tegale izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, pripravite sivo glavo mojo od nesreče v grob Hebr. šeol; glej pogl. 37,35. .
30 Zdaj torej, kadar pridem k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, in tega dečka ne bode z nami, ko je očetova duša zvezana z njegovo dušo,
31 se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo hlapci tvoji sivo glavo hlapca tvojega, našega očeta, z žalostjo spravili v grob.
32 Hlapec tvoj je namreč postal porok za dečka pred očetom svojim, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, kriv naj bodem zoper očeta svojega vse žive dni.
33 Zdaj torej naj ostane, prosim, hlapec tvoj namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gori z brati svojimi.
34 Kajti kako naj grem gori k očetu svojemu, ko dečka ne bode z menoj? ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!
45
1 Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali okrog njega, in zavpije: Dejte, da gredó vsi ven od mene! In nihče ni ostal pri njem, ko se je Jožef dal spoznati bratom svojim.
2 Tedaj zažene glas svoj z jokom, tako da so slišali Egipčani, slišala je tudi hiša Faraonova.
3 In Jožef reče bratom svojim: Jaz sem Jožef! Ali še živi oče moj? A niso mu mogli odgovoriti bratje njegovi, ker zbegani so bili pred obličjem njegovim.
4 Zato reče Jožef bratom svojim: Pristopite sem k meni! In pristopijo. Nato reče: Jaz sem Jožef, brat vaš, ki ste ga prodali v Egipt.
5 Ali sedaj se ne žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.
6 Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve.
7 Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev.
8 Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil za očeta Faraonu in za gospodarja vsej hiši njegovi ter za oblastnika vsej deželi Egiptovski.
9 Hitite in pojdite gori k očetu mojemu ter mu recite: Tako pravi sin tvoj Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi doli k meni, ne odlašaj!
10 In boš prebival v deželi Gosenski, in blizu mi bodeš ti in sinovi tvoji in sinov tvojih sinovi in črede tvoje in goveda tvoja in vse, kar imaš.
11 In živil te bom tam, ker še pet let bode lakota, da ne obubožaš ti in rodbina tvoja in vse, kar imaš.
12 Glejte pa, oči vaše vidijo in oči brata mojega Benjamina, da usta moja so, ki z vami govore.
13 Sporočite torej očetu mojemu vso slavo mojo v Egiptu in karkoli ste videli, in hitro pripeljite sem mojega očeta.
14 Nato se oklene vratu brata svojega Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob vratu njegovem.
15 In poljubi vse brate svoje in joka ob njih vratu. Potem šele izpregovore bratje njegovi z njim.
16 In ko se je zaslišal ta glas v hiši Faraonovi, govoreč: Prišli so bratje Jožefovi, je bilo všeč Faraonu in služabnikom njegovim.
17 In Faraon veli Jožefu: Reci bratom svojim: To storite: obložite živino svojo in odpotujte, in ko pridete v deželo Kanaansko,
18 vzemite očeta svojega in rodbine svoje, ter vrnite se k meni; in dati vam hočem, kar je najboljšega v deželi Egiptovski, in uživali boste tolščobo zemlje.
19 Ti pa imaš ukaz: To storite: vzemite si iz dežele Egiptovske voz za otročiče svoje in za žene svoje ter naložite očeta svojega, in vrnite se.
20 Oko vaše pa naj se ne žali za pohištvo vaše, kajti kar je najboljšega v vsej deželi Egiptovski, vaše je.
21 In sinovi Izraelovi so storili tako; in dal jim je Jožef voz po ukazu Faraonovem, dal jim tudi brašna na pot.
22 In dal jim je vsakemu posebej praznično obleko, Benjaminu pa je dal tristo srebrnikov in petero prazničnih oblek.
23 Očetu pa svojemu pošlje to: deset oslov, nesočih od najboljših stvari v Egiptu, in deset oslic, nesočih žita in kruha in jedil, očetu svojemu na pot.
24 In odpusti brate svoje, in ko so odhajali, jim veli: Ne prepirajte se po poti!
25 Tako so šli gori iz Egipta, in pridejo v deželo Kanaansko k Jakobu, očetu svojemu.
26 In so mu poročali, govoreč: Jožef še živi in je oblastnik čez vso deželo Egiptovsko. A srce mu ostane mrzlo, ker jim ni verjel.
27 In povedali so mu vse besede Jožefove, ki jim jih je bil govoril, in ko je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da bi ga pripeljali, je oživel duh Jakoba, njih očeta;
28 in Izrael reče: Dovolj mi je! še živi Jožef, sin moj; pojdem in videl ga bom, preden umrjem.
46
1 In Izrael se napoti z vsem, kar je imel, in pride v Bersebo in tu daruje klalne daritve Bogu očeta svojega Izaka.
2 In Bog je govoril Izraelu v nočni prikazni, rekoč: Jakob, Jakob! Ta pa reče: Tukaj sem.
3 In on veli: Jaz sem Bog mogočni, očeta tvojega Bog; ne boj se iti doli v Egipt, zakaj ondi te storim v narod velik.
4 Jaz pojdem s teboj doli v Egipt, jaz te gotovo tudi nazaj pripeljem gori; in Jožef položi roko svojo na tvoje oči.
5 Jakob torej vstane iz Bersebe, in sinovi Izraelovi so peljali Jakoba, očeta svojega, in otročiče svoje in žene svoje na vozovih, ki jih je bil poslal Faraon, da ga pripeljejo.
6 Vzeli so tudi živino svojo in blago svoje, katero so bili pridobili v deželi Kanaanski, in prišli so v Egipt, Jakob in vse seme njegovo z njim:
7 sinove svoje in sinov svojih sinove, hčere svoje in sinov svojih hčere, vse seme svoje je s seboj pripeljal v Egipt.
8 Ta pa so imena sinov Izraelovih, ki so prišli v Egipt: Jakob in sinovi njegovi: prvenec Jakobov Ruben.
9 Sinovi Rubenovi pa: Hanok, Palu, Hezron in Karmi.
10 In sinovi Simeonovi: Jemuel, Jamin, Ohad, Jakin, Zohar in Savel, sin Kanaanke.
11 In sinovi Levijevi: Gerson, Kahat in Merari.
12 In sinovi Judovi: Ger, Onan, Šela, Perez in Zerah; Ger in Onan pa sta umrla v deželi Kanaanski. In sinova Perezova sta bila: Hezron in Hamul.
13 In sinovi Isaharjevi: Tola, Puva, Job in Simron.
14 In sinovi Zebulonovi: Sered, Elon in Jahleel.
15 Ti so sinovi Leje, ki jih je rodila Jakobu v Padan-aramu in hčer njegovo Dino. Vseh duš sinov in hčer njegovih je bilo trideset in tri.
16 In sinovi Gadovi: Zifjon in Hagi, Šuni in Ezbon, Eri in Arodi in Areli.
17 In Aserjevi sinovi: Jimna, Jišva, Jišvi, Berija in Seraha, njih sestra; sinova Berijeva pa: Heber in Malkiel.
18 Ti so sinovi Zilpe, ki jo je dal Laban Leji, hčeri svoji, in te je ona rodila Jakobu, šestnajst duš.
19 Sinova Rahele, žene Jakobove: Jožef in Benjamin.
20 In Jožefu sta se rodila v deželi Egiptovski Manase in Efraim, ki mu ju je rodila Asnata, hči Potiferja, svečenika v Onu.
21 In sinovi Benjaminovi: Bela, Beker, Ašbel, Gera in Naaman, Ehi in Roš, Mupim in Hupim in Ard.
22 Ti so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu; vseh duš štirinajst.
23 Sinovi Danovi pa: Hušimi.
24 In sinovi Neftalijevi: Jahzeel, Guni, Jezer in Šilem.
25 Ti so sinovi Bilhe, ki jo je dal Laban Raheli, hčeri svoji, in te je rodila Jakobu: vseh duš sedem.
26 Vseh duš, kar jih je prišlo z Jakobom v Egipt, ki so izšli iz ledij njegovih, razen žen sinov Jakobovih, vseh duš je bilo šestdeset in šest.
27 Sina Jožefova pa, ki sta se mu rodila v Egiptu, dve duši. Vseh duš rodbine Jakobove, ki so prišle v Egipt, je bilo sedemdeset.
28 In Jakob pošlje Judo pred seboj k Jožefu, da bi uredil potrebno za njih prihod v Gosen. In dospeli so v deželo Gosen.
29 Tedaj Jožef napreže svoj voz ter ide naproti Izraelu, očetu svojemu, v Gosen; in se mu prikaže in se oklene vratu njegovega, in je jokal dolgo ob vratu njegovem.
30 In Izrael reče Jožefu: Rad umrem sedaj, ko sem videl obličje tvoje, da še živiš.
31 Nato reče Jožef bratom svojim in rodbini svojega očeta: Pojdem, da sporočim Faraonu in mu rečem: Bratje moji in rodbina očeta mojega, ki so bili v deželi Kanaanski, so prišli k meni.
32 So pa tisti možje pastirji čred, kajti živinorejci so bili, in drobnico svojo in goveda svoja in vse, kar so imeli, so privedli s seboj.
33 Ko vas pa pokliče Faraon in reče: Kaj je vaše opravilo?
34 mu odgovorite: Živinorejci so bili hlapci tvoji od mladosti svoje do sedaj, mi in očetje naši: da boste mogli prebivati v deželi Gosenski, zakaj gnus je Egipčanom vsak pastir drobnice.
47
1 Pride torej Jožef in sporoči Faraonu ter reče: Oče moj in bratje moji so prišli s čredami svojimi in svojimi govedi in z vsem, kar imajo, iz dežele Kanaanske, in glej, v deželi Gosenski so.
2 In vzame izmed bratov svojih pet mož in jih postavi pred Faraona.
3 In Faraon reče bratom njegovim: Kaj je opravilo vaše? Oni pa reko Faraonu: Pastirji drobnice so hlapci tvoji, mi in očetje naši.
4 Reko še Faraonu: Prišli smo prebivat kot tujci v tej deželi, zato ker ni pašnika čredam hlapcev tvojih, ker hudo pritiska lakota v deželi Kanaanski; sedaj torej naj prebivajo, prosimo, hlapci tvoji v deželi Gosenski.
5 In Faraon ogovori Jožefa, rekoč: Oče tvoj in bratje tvoji so prišli k tebi.
6 Dežela Egiptovska ti je na voljo, v najboljšem kraju te dežele naseli očeta svojega in brate svoje: prebivajo naj v pokrajini Gosenski. Če pa poznaš kaj vrlih mož med njimi, jih postavi za gospodarje živini moji.
7 Jožef pripelje tudi očeta svojega Jakoba ter ga postavi pred Faraona; in Jakob blagoslovi Faraona.
8 In Faraon reče Jakobu: Koliko je dni življenja tvojega let?
9 Jakob pa reče Faraonu: Dni popotovanja mojega let je sto trideset let. Malo je dni življenja mojega in hudi so bili in ne dosežejo let življenja očetov mojih v dnevih njih popotovanja.
10 In Jakob je blagoslovil Faraona, in odide izpred obličja Faraonovega.
11 Naseli torej Jožef očeta svojega in brate svoje ter jim da posest v deželi Egiptovski, v najboljšem kraju dežele, v pokrajini Ramesesu, kakor je ukazal Faraon.
12 In Jožef je priskrboval živež očetu svojemu in bratom svojim in vsej rodbini očeta svojega, primerno številu njih otročičev.
13 In ni bilo kruha v vsej deželi, ker je bila lakota silno huda, in dežela Egiptovska in dežela Kanaanska sta bili docela izmolzeni vsled lakote.
14 In Jožef pobere ves denar, kar se ga je našlo v deželi Egiptovski in Kanaanski, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je Jožef nesel v hišo Faraonovo.
15 Ko jim je torej pošel ves denar v deželi Egiptovski in v deželi Kanaanski, so prišli vsi Egipčani k Jožefu, govoreč: Daj nam kruha! zakaj bi neki umirali vpričo tebe? kajti denar je pošel.
16 Reče pa Jožef: Dajte živino svojo, in dam vam kruha za živino vašo, če nimate denarja.
17 Pripeljavali so torej živino svojo k Jožefu, in Jožef jim je dajal kruha za konje in za njih črede in za njih goved in za osle, in tako jih je živil s kruhom za vso njih živino tisto leto.
18 Ali ko je preteklo to leto, pridejo k njemu drugo leto ter mu reko: Prikrivati ne moremo gospodu svojemu, da nam je pošel ves denar, in živina je prišla v last našemu gospodu; nič ni ostalo pred gospodom našim kakor le naša telesa in polja.
19 Zakaj bi ginili tebi pred očmi, mi in zemlja naša? Kupi nas in zemljišča naša za kruh, in bodimo s poljem svojim v sužnosti Faraonu; in daj nam semena, da živimo in ne umremo in se zemlja ne izpremeni v puščo.
20 Pokupi torej Jožef vse polje v Egiptu za Faraona; kajti prodali so Egipčani vsak zemljišče svoje, zato ker jih je premagala lakota. Tako je prišla dežela Faraonu v last.
21 Ljudstvo pa je preselil v mesta, od skrajne meje Egipta do druge meje njegove.
22 Samo polja duhovnikov ni kupil, zakaj duhovniki so imeli delež od Faraona, in uživali so obrok svoj, ki jim ga je dal Faraon; zato niso prodali polja svojega.
23 Reče pa Jožef ljudstvu: Glejte, kupil sem danes vas in polje vaše za Faraona: tu imate semena, da posejete zemljo.
24 Ali kar bode pridelkov, dajte petino Faraonu, štirje deli pa bodo vaši za posetev polja in za živež vam in družini vaši in za živež otročičev vaših.
25 Oni pa reko: Ohranil si nam življenje; najdemo naj milost v očeh gospoda svojega, in bodemo hlapci Faraonovi.
26 In tisto je Jožef ustanovil za postavo do tega dne o poljih v Egiptu, da se daje Faraonu petina; samo polja duhovnikov niso prišla v last Faraonu.
27 In Izrael je prebival v deželi Egiptovski, v pokrajini Gosenski, in pridobili so si posest v njej, in so bili rodovitni in se pomnožili silno.
28 Živel je pa Jakob v deželi Egiptovski sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovih, življenja njegovega let, sto štirideset in sedem let.
29 Ko se pa približajo Izraelu dnevi, da umre, pokliče sina svojega Jožefa ter mu reče: Če sem milost našel v tvojih očeh, položi, prosim, roko svojo pod ledje moje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: Nikar me ne pokoplji v Egiptu!
30 Kadar bom ležal z očeti svojimi, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njih grobišču. On pa reče: Storil bom po besedi tvoji.
31 Ko pa veli: Prisezi mi! mu je prisegel. In Izrael se prikloni Bogu proti zglavju postelje svoje.
48
1 In po teh dogodkih so sporočili Jožefu: Glej, oče tvoj je bolan. In vzame dva sina svoja s seboj, Manaseja in Efraima.
2 In povedali so Jakobu, rekoč: Glej, sin tvoj Jožef prihaja k tebi. In okrepča se Izrael in sede na postelji svoji.
3 In Jakob reče Jožefu: Bog silni, Vsegamogočni, se mi je prikazal v Luzu v deželi Kanaanski ter me je blagoslovil
4 in mi rekel: Glej, storim te rodovitnega in pomnožim te in naredim te v množico ljudstev, in dam to deželo semenu tvojemu za teboj v večno posest.
5 In sedaj sinova tvoja dva, ki sta se ti rodila v deželi Egiptovski, preden sem prišel k tebi v Egipt, bodeta moja; Efraim in Manase bodita moja kakor Ruben in Simeon.
6 Otroci pa, katere boš rodil za njima, naj bodo tvoji; po imenu dveh bratov svojih naj se imenujejo v dediščini svoji.
7 Jaz pa, ko sem se vračal iz Padana, je umrla meni v žalost Rahela v deželi Kanaanski na potu, ko je bilo še malo hoda do Efrate; in pokopal sem jo na potu v Efrato, to je Betlehem.
8 Ko pa zagleda Izrael sinova Jožefova, reče: Kdo sta ta dva?
9 In Jožef reče očetu svojemu: Sinova sta moja, ki mi ju je dal Bog tukaj. On pa veli: Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim.
10 Oči Izraelove namreč so bile otemnele od starosti, ni dobro videl. In privede ju blizu k njemu, in on ju je poljubljal in ju pritiskal k srcu.
11 In reče Izrael Jožefu: Nisem mislil, da bom videl obličje tvoje, in glej, Bog mi je dal videti tudi seme tvoje.
12 Nato ju pelje Jožef izmed kolen njegovih in se prikloni z obličjem svojim do tal.
13 In vzame oba, Efraima z desno svojo na levo Izraelu, Manaseja pa z levo svojo na desno Izraelu, in privede ju bliže k njemu.
14 Ali Izrael iztegne desnico svojo, jo položi na glavo Efraimu, dasi je ta bil mlajši, in levo svojo na glavo Manaseju; premišljeno je del križem roke svoje, kajti Manase je bil prvenec.
15 In blagoslovi Jožefa, govoreč:
Bog, pred čigar obličjem sta vedno hodila očeta moja, Abraham in Izak,
Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne;
16 angel, ki me je rešil iz vsakega zla,
blagoslovi mladeniča ta;
in naj se imenujeta po imenu mojem
in po imenu očetov mojih Abrahama in Izaka,
in v množice naj zrasteta na zemlji!
17 Ko je pa videl Jožef, da oče njegov poklada desno roko svojo Efraimu na glavo, ni mu bilo povšeč, zato prime očeta svojega roko, da jo preloži z glave Efraimove Manaseju na glavo.
18 In Jožef reče svojemu očetu: Ne tako, oče moj, ker ta je prvenec, položi desnico svojo na glavo njegovo.
19 Oče njegov pa se je branil in dejal: Vem, sin moj, vem: v ljudstvo bode tudi ta in tudi velik bode, vendar mlajši brat njegov bode večji od njega in seme njegovo bode množina narodov.
20 In blagoslovi ju tisti dan, rekoč: S teboj bodo blagoslavljali Izraelci, govoreč: Stôri ti Bog kakor Efraimu in kakor Manaseju! In postavil je Efraima pred Manaseja.
21 In reče Izrael Jožefu: Glej, skoraj umrem, a Bog bode z vami in vas pripelje nazaj v deželo očetov vaših.
22 In jaz ti darujem kos zemlje več nego bratom tvojim, ki sem ga dobil iz roke Amorejca s svojim mečem in z lokom svojim.
49
1 In Jakob skliče sinove svoje ter reče: Zberite se, da vam oznanim, kar se vam bo godilo v poznejših dnevih.
2 Zberite se in čujte, sinovi Jakobovi,
poslušajte, pravim, Izraela, očeta svojega!
3 Ruben, ti si prvenec moj,
moč moja in začetek mogočnosti moje,
prednji v visokosti in prednji v krepkosti!
4 Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prednosti,
kajti vzpel si se na očeta svojega ležišče;
tedaj si je onečastil. Šel je na postelj mojo!
5 Simeon in Levi sta brata:
silovitosti orodje njiju meča.
6 V skrivni njun posvet ne pridi duša moja,
v njiju shod se ne druži slava moja;
zakaj v jezi svoji sta ubila moža,
in v razuzdanosti svoji sta ohromila junca.
7 Prekleta njiju jeza, ker silna je bila,
in njiju togota, ker neusmiljena je bila:
razdelim ju v Jakobu
in ju razkropim v Izraelu.
8 Juda, tebe, da, tebe bodo slavili bratje tvoji;
roka tvoja bode sovražnikom tvojim na tilniku,
priklanjali se ti bodo očeta tvojega sinovi.
9 Levov mladič je Juda;
od plena, sin moj, si prišel kvišku.
Počivajoč leži kakor lev
in kakor levinja, kdo se ga drzne zbuditi?
10 Ne vzame se žezlo od Jude,
niti vladarska palica izmed nog njegovih,
dokler ne pride Šilo T. j. pokoj; drugi tolmačijo: dokler ne pride v Silo (glej Joz 18,1). ,
in njemu bode pokorščina narodov.
11 Priveže za trto osliča svojega
in za plemenito trto oslice svoje mladiča
ter pere v vinu obleko svojo
in v krvi grozdja plašč svoj;
12 oči so mu žareče od vina
in zobje beli od mleka.
13 Zebulon bo prebival ob pristanišču morskem
in pristanišče bo ladjam
in stran njegova proti Sidonu.
14 Isahar je osel močnih kosti,
ležeč med ograjami.
15 Ko bo videl, da je pokoj dober
in da je prijetna dežela njegova,
podstavi ramo svojo, da nosi tovor,
in postane davku podvržen tlačan.
16 Dan bo sodil ljudstvo svoje
kakor eden rodov Izraelovih.
17 Dan bode kakor kača ob potu,
gad ob stezi,
ki pika konja v kopita,
da se jezdec zvrne znak.
18 Rešenje tvoje čakam, o Gospod!
19 Gad, bojna gneča bo pritiskala nanj,
on pa jim bo pritiskal na pete.
20 Od Aserja pride maščoba, kruh njegov,
in on bo dajal slaščice kraljeve.
21 Neftali je košuta izpuščena,
on govori besede lepe.
22 Sin rodovitnega drevesa je Jožef,
sin rodovitnega drevesa ob studencu,
mladike njegove se vzpenjajo čez zidovje.
23 Hudo so ga užalili in nanj streljali
in ga preganjali lokostrelci:
24 vendar nepremičen ostane lok njegov
in gibčni lahti rok njegovih,
po rokah Mogočnega Jakobovega.
Odtod je pastir, kamen Izraelov:
25 od mogočnega Boga očeta tvojega, ki ti bo pomagal,
in od Vsegamogočnega, ki te bo blagoslovil
z blagoslovi nebes odzgoraj,
z blagoslovi globine odspodaj,
z blagoslovi prsi in maternice.
26 Blagoslovi očeta tvojega
presegajo blagoslove prednikov mojih
do meje hribov večnih;
bivajo naj na glavi Jožefovi
in na temenu Odličnega med svojimi brati.
27 Benjamin je volk, ki trga;
zgodaj uživa rop
in na večer deli plen.
28 Vsi ti so dvanajsteri rodovi Izraelovi; in to jim je govoril njih oče, ko jih je blagoslavljal; vsakega izmed njih je blagoslovil, kakor mu je bil določen blagoslov.
29 In zapove jim in jim reče: Ko bom zbran k ljudstvu svojemu, pokopljite me pri mojih očetih, v jamo, ki je na njivi Efrona Hetejca,
30 v jamo, ki je na njivi Makpeli, nasproti Mamri v deželi Kanaanski, ki jo je kupil Abraham z njivo vred od Efrona Hetejca v groba posest:
31 tam so pokopali Abrahama in Saro, ženo njegovo, tam so pokopali Izaka in Rebeko, ženo njegovo, in tam sem pokopal Lejo.
32 Kupljena je ona njiva in jama, ki je na njej, od Hetovih sinov.
33 In ko je Jakob nehal zapovedovati sinom svojim, potegne noge svoje v posteljo in umrje, in zbran je bil k svojim ljudstvom.
50
1 Tedaj se skloni Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal.
|
