1 Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju zemlje in so se jim rodile hčere, 2 da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali. 3 Zatorej reče Gospod: Duh moj se ne bo prepiral s človekom vekomaj, ker on je tudi le meso; zato bodi dni njegovih sto in dvajset let. 4 Velikani so bili na zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni.

5 Ko je torej videl Gospod, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas, 6 je bilo žal Gospodu, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce. 7 In reče Gospod: Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje; i človeka i živino in laznino in ptice pod nebom, ker žal mi je, da sem jih naredil. 8 Ali Noe je našel milost v očeh Gospodovih.

9 To so rodovi Noetovi. Noe je bil mož pravičen, popoln med vrstniki svojimi; z Bogom je hodil Noe neprestano. 10 Rodil je pa Noe tri sinove: Sema, Hama in Jafeta. 11 In zemlja je bila popačena pred obličjem Božjim, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo. 12 In Bog je videl zemljo, in glej, popačena je bila, kajti vse meso je popačilo pot svojo na zemlji.

13 In reče Bog Noetu: Konec vsega mesa se je približal predme, zakaj zemlja je polna silovitosti od njih; zato, glej, pokončal jih bom z zemljo vred. 14 Naredi si ladjo iz lesa gofrovega; predele mnoge naredi v ladji, in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo. 15 In takó jo naredi: Tristo komolcev dolžava ladje, petdeset komolcev širjava njena in trideset komolcev njena višava. 16 Napravi ladji odprtino za luč, ki naj seže do komolca od vrha, in vrata ladji umesti na strani njeni, s spodnjim, drugim in tretjim nadstropjem jo naredi. 17 In jaz, glej, pošljem potop, vode čez zemljo, pogubit vse meso, v katerem je dih življenja pod nebom; karkoli je na zemlji, pogine. 18 S teboj pa ustanovim zavezo svojo, in pojdeš v ladjo, ti in sinovi tvoji in žena tvoja in žene sinov tvojih s teboj. 19 In od vsega, kar živi, od vsakršnega mesa, od vsega po dvoje vzemi v ladjo, da jih pri življenju ohraniš s seboj: samec in samica naj bodo. 20 Izmed ptic po njih plemenih in izmed živine po plemenih njenih, izmed vse laznine zemeljske po vrstah njenih, izmed vseh po dvoje naj pride k tebi, da jih ohraniš pri življenju. 21 Ti pa si vzemi od vsake jedi, ki se jé, in vzeto spravi pri sebi, da bode tebi in njim v živež. 22 To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.

1 Potem reče Gospod Noetu: Pojdi ti in vsa družina tvoja v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu. 2 Izmed vseh čistih živali si vzemi po sedmero, samca in samico njegovo; izmed zveri pa, ki niso čiste, po dvoje, samca in samico njegovo; 3 tudi od ptic pod nebom po sedmero, samca in samico, da se ohrani pri življenju seme na površju vse zemlje. 4 Zakaj še sedem dni, in jaz spustim dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči, in pokončam s površja zemlje vsako bitje, ki sem ga naredil. 5 In Noe stori vse, kakor mu je zapovedal Gospod.

6 Noe pa je imel šeststo let, ko je bil tisti potop in so vode stopile čez zemljo. 7 In Noe vstopi in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih z njim v ladjo, pred vodami potopa. 8 Izmed živali čistih in izmed zveri, ki niso čiste, in izmed ptic in izmed vsega, kar lazi po suhem, 9 je šlo po dvoje k Noetu v ladjo, samec in samica, kakor je bil Noetu zapovedal Bog.

10 Zgodi se pa po sedmih dnevih, da pridero vode potopa čez zemljo. 11 Ko je imel Noe šeststo let svojega življenja, v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, prav ta dan se razkoljejo vsi studenci brezna vélikega in zatvornice neba se odpro. 12 In lil je dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči. 13 Prav tisti dan je šel Noe in Sem in Ham in Jafet, sinovi Noetovi, in žena Noetova in tri žene sinov njegovih z njimi v ladjo, 14 oni in vsaktera zver po plemenu svojem in vsaktera živina po plemenu svojem in vsaktera laznina, ki se giblje na zemlji, po vrsti svoji, in vsaktera letavina po plemenu svojem, vsi ptiči katerekoli peroti. 15 In prišli so k Noetu v ladjo po dvoje iz vsega mesa, v katerem je bil dih življenja. 16 In kar jih je šlo noter, šla sta samec in samica iz vsega mesa, kakor mu je bil zapovedal Bog; in Gospod je zaprl za njim.

17 In bil je potop štirideset dni po zemlji, in narasle so vode, da so vzdignile ladjo, in vzdigovala se je od zemlje. 18 In vode so kipele ter silno rasle nad zemljo, in ladja je plavala po površju vodá. 19 In kipele so vode presilno nad zemljo in pokrile so vse gore visoke, ki so pod vsem nebom. 20 Petnajst komolcev kvišku so skipele vode, in gore so bile pokrite. 21 Poginilo je torej vse meso, ki se je gibalo na zemlji, kar je bilo ptic in živali in zveri in vse laznine, ki je lazila po zemlji, in vsak človek: 22 vse, kar je imelo v nosnicah dih duha življenja, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo. 23 In pokončal je sleherno živo bitje, ki je bilo na površju zemlje: ljudi in živali, laznino in ptice neba, in pokončani so bili z zemlje; in pri življenju je ostal samo Noe in kar je bilo z njim v ladji. 24 Kipele pa so vode nad zemljo sto petdeset dni.