|
20 Petnajst komolcev kvišku so skipele vode, in gore so bile pokrite.
21 Poginilo je torej vse meso, ki se je gibalo na zemlji, kar je bilo ptic in živali in zveri in vse laznine, ki je lazila po zemlji, in vsak človek:
22 vse, kar je imelo v nosnicah dih duha življenja, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo.
23 In pokončal je sleherno živo bitje, ki je bilo na površju zemlje: ljudi in živali, laznino in ptice neba, in pokončani so bili z zemlje; in pri življenju je ostal samo Noe in kar je bilo z njim v ladji.
24 Kipele pa so vode nad zemljo sto petdeset dni.
8
1 Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile z njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;
2 in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.
3 In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.
4 In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca, na gorovju Araratskem.
5 In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.
6 In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,
7 in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.
8 In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.
9 Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.
10 Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.
11 In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.
12 In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.
13 In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.
14 Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.
15 Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:
16 Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.
17 Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.
18 Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih z njim.
19 Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.
20 Potem zgradi Noe oltar Gospodu, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.
21 In Gospod zaduha tisti duh prijetni, in reče Gospod v srcu svojem: Ne bodem več preklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.
22 Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.
9
1  Nato blagoslovi Bog Noeta in sinove njegove ter jim reče: Rodovitni bodite in množite se ter napolnite zemljo.
2 In strah do vas in trepet pred vami obhajaj vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom; vse, karkoli se giblje na suhem, in vse ribe v morju so vam dane v pest.
3 Vse, kar se giblje, kar je živega, bodi vam v živež; kakor zelena zelišča sem vam dal vse.
4 Vendar mesa s krvjo njegovo, ki je duša njegova, ne jejte.
5 Saj bom tudi zahteval zadostitev za kri vašo, duš vaših kri, od vsake živali jo bom zahteval in od človeka, od vsakega, kdor umori brata svojega, bom zahteval dušo človekovo.
6 Kdor prelije kri človekovo, po človeku bodi prelita kri njegova; zakaj po svoji podobi je naredil Bog človeka.
7 Vi torej bodite rodovitni in množite se, rodite obilo na zemlji in množite se po njej!
8 In govori Bog Noetu in sinovom njegovim z njim, rekoč:
9 Glej, jaz ustanavljam z vami zavezo svojo in z vašim semenom, ki pride za vami,
10 in z vsako živo stvarjo, ki je z vami, kar je ptic, živine in vseh zemeljskih živali z vami, z vsem, kar je izšlo iz ladje, in z vsemi zvermi na zemlji.
11 Ustanavljam torej z vami zavezo svojo, in nikoli več ne bodi pokončano vse meso od vodá potopa, tudi ne bodi več potopa, da pogonobi zemljo.
12 In reče Bog: To je znamenje zaveze, ki jo jaz narejam med seboj in vami in vsako živo stvarjo, ki je z vami, za neprenehljive rodove:
13 mavro svojo sem razpel na oblačju, katera bodi v znamenje med menoj in zemljo.
14 In zgodi se, ko z oblaki prevlečem zemljo in se prikaže mavra na oblačju,
15 da se spomnim zaveze svoje, ki je med menoj in vami in vsako živo stvarjo od vsakršnega mesa: in ne bode več vodá v potop, v pokončanje vsega mesa.
16 Kajti ko bode mavra na oblačju, se ozrem vanjo ter se spomnim večne zaveze med Bogom in vsako živo stvarjo od vsakršnega mesa, ki bode na zemlji.
17 In reče Bog Noetu: To je znamenje zaveze, ki sem jo ustanovil med seboj in vsem mesom, ki biva na zemlji.
|
