1 In ko konča pogovor s Savlom, se priklene duša Jonatanova duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo. 2 In Savel ga vzame k sebi ta dan in mu ne dovoli, da se vrne domov k očetu. 3 Tedaj skleneta Jonatan in David zavezo, ker ga je ljubil Jonatan kakor svojo dušo. 4 In sleče vrhnjo suknjo, ki jo je imel na sebi, in jo da Davidu, pa tudi obleko svojo, celó meč svoj, lok in pas svoj. 5 In David je hodil, kamorkoli ga je Savel pošiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojščaki, in vse ljudstvo si ga je priljubilo, pa tudi vsi služabniki Savlovi.

6 Zgodi se pa, ko so šli domov, ko se je David vračal od uboja Filistejca, da pripojejo in priplešejo kralju Savlu naproti žene iz vseh Izraelovih mest z veseljem, z bobnicami in citrami. 7 In žene odpevajo druga drugi med godbo, govoreč:

8 Tedaj se Savel silno razsrdi in šteje za zlo to besedo; in reče: Davidu so dale deset tisoč, a meni le tisoč; samo še kraljestva mu je treba. 9 In Savel je grdo gledal Davida od tega dne in poslej.

10 In zgodi se drugi dan, da pride hud duh od Boga z močjo na Savla, da je razsajal sredi hiše svoje; David pa je igral na strune kakor vsak dan. In Savel je imel sulico v roki. 11 In Savel vrže sulico, meneč: Pribodem Davida k steni. David pa se mu izogne dvakrat. 12 In Savel se je bal Davida, zakaj Gospod je bil z njim, Savla pa je bil zapustil. 13 Zato ga je Savel odpravil od sebe in ga je postavil za tisočnika svojega. In David je hodil ven in noter na čelu ljudstva 14 in je ravnal razumno na vseh potih svojih, in Gospod je bil z njim. 15 In ko je Savel videl, da ravna jako razumno, ga je bilo strah Davida. 16 Ali ves Izrael in Juda je ljubil Davida, kajti hodil je ven in noter njim na čelu.

17 In Savel reče Davidu: Glej, dam ti hčer svojo starejšo, Merabo, za ženo; samo mi bodi hraber mož in vojskuj se v bojih Gospodovih. Rekel si je pa Savel: Naj ne bo roka moja zoper njega, ampak roka Filistejcev bodi zoper njega. 18 David pa odgovori Savlu: Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali očeta mojega rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet? 19 Toda ko pride čas, da bi se Meraba, hči Savlova, dala Davidu, je bila dana Adrielu Meholačanu za ženo. 20 A Mihala, hči Savlova, je ljubila Davida. To so povedali Savlu, in videlo se mu je prav. 21 Rekel si je namreč Savel: Dam mu jo, da mu bodi v zanko in da bodi roka Filistejcev zoper njega. Zato reče Savel Davidu: S to drugo mi danes postaneš zet. 22 In Savel ukaže hlapcem svojim: Govorite z Davidom na tihem in recite: Glej, kralj ti je blagovoljen in vsi služabniki njegovi te ljubijo; sedaj torej postani kraljev zet! 23 In hlapci Savlovi so govorili te besede Davidu pred ušesi. A David reče: Menite li, da je lahko v svaštvo stopiti s kraljem? Jaz sem vendar ubog in nizek človek! 24 In hlapci Savlovi mu zopet povedo, rekoč: Take besede je govoril David. 25 Savel pa reče: Tako povejte Davidu: Kralj ne želi nobene dote, ampak le sto sprednjih kožic Filistejcev, da se maščevanje izvrši nad kraljevimi sovražniki. Ali Savel je mislil, naj bi David poginil po roki Filistejcev. 26 In ko so hlapci njegovi oznanili Davidu te besede, se mu je zdelo dobro, da postane kraljev zet. In še se niso dopolnili določeni dnevi, 27 ko David vstane in odide, on in možje njegovi, in pobije od Filistejcev dvesto mož. In David prinese njih sprednje kožice, in jih izroče prav vse kralju, da bi bil kraljev zet. In Savel mu da Mihalo, hčer svojo, za ženo. 28 In Savel je videl in spoznaval, da je Gospod z Davidom; in Mihala, hči Savlova, ga je ljubila. 29 In Savel se je še bolj bal Davida, in bil mu je sovražen vse dni. 30 In ko so knezi Filistejcev prišli se bojevat, je David ravnal, kadarkoli so prišli, bolj razumno nego vsi služabniki Savlovi; zato je močno slovelo ime njegovo.

1 Savel pa je govoril Jonatanu, sinu svojemu, in vsem služabnikom svojim, da bi umorili Davida. Ali Jonatanu, sinu Savlovemu, je bil David zelo pogodu. 2 In Jonatan sporoči Davidu in reče: Savel, oče moj, ti streže po življenju; sedaj torej, prosim, pazi ob jutru in ostani na skrivnem in se skrij. 3 Jaz pa pojdem in bom stal zraven očeta svojega na polju, kjer bodeš, in govoril bom z očetom svojim zate; in kar bom videl, ti oznanim. 4 In Jonatan je govoril najboljše o Davidu Savlu, očetu svojemu, in mu je rekel: Ne pregreši se, kralj, nad hlapcem svojim Davidom; zakaj on ni storil greha zoper tebe, ampak zelo koristno je zate, kar je storil. 5 Kajti izpostavil je nevarnosti življenje svoje in ubil Filistejca, in Gospod je pripravil slavno zmago vsemu Izraelu. Videl si to in se veselil. Zakaj se torej hočeš pregrešiti nad nedolžno krvjo, da ubiješ Davida brez vzroka? 6 In Savel je poslušal glas Jonatanov in prisegel: Kakor res Gospod živi, ne sme biti umorjen! 7 In Jonatan pokliče Davida in mu pove vse te besede. In Jonatan pripelje Davida k Savlu, in bival je pred njim kakor poprej.

8 In bila je zopet vojna; in David gre in se bojuje s Filistejci in jih premaga v velikem poboju, in zbeže pred njim. 9 A hud duh od Gospoda je prišel nad Savla, ko je sedel v hiši svoji in držal sulico v roki, David pa je igral na strune z roko svojo. 10 In Savel je mislil pribosti Davida s sulico k steni, a on se mu umakne, in sulica obtiči v steni; David pa zbeži in se reši to noč. 11 Potem pošlje Savel sle k hiši Davidovi, da nanj pazijo in ga zjutraj umore. To oznani Davidu žena njegova Mihala, rekoč: Ako ne rešiš življenja svojega to noč, jutri boš mrtev. 12 In Mihala spusti Davida skozi okno, da gre in pobegne in se reši. 13 Mihala pa vzame domačega malika in ga položi v posteljo in mu dene ob glavo mrežasto čepico iz kozje dlake ter ga pokrije z odejo. 14 In ko Savel pošlje sle, da pripeljejo Davida, reče ona: Bolan je. 15 Zopet pošlje Savel sle, da ogledajo Davida, veleč: Prinesite mi ga sem gori v postelji, da ga umorim. 16 In ko stopijo sli noter, glej, malik je na postelji in mrežasta čepica iz kozine ob njegovi glavi! 17 In Savel reče Mihali: Zakaj si me tako prekanila in pustila neprijatelja mojega, da je pobegnil? Mihala pa odgovori Savlu: Dejal mi je: Pústi me, ali te umorim!

18 David torej pobegne in se reši; in ko pride k Samuelu v Ramo, mu pove vse, kar mu je storil Savel. In gre s Samuelom, in prebivala sta v Najotu. 19 In povedo Savlu, rekoč: Glej, David je v Najotu v Rami. 20 Savel pa pošlje sle, da zgrabijo Davida. Ko so pa videli zbor prerokov, kako prerokujejo, in Samuela, stoječega njim na čelu, pride duh Božji nad sle Savlove, in prerokujejo tudi oni. 21 Ko to sporoče Savlu, pošlje druge sle, pa prerokujejo tudi oni. Zopet pošlje Savel sle v tretjič, a tudi oni prerokujejo. 22 Nato gre še sam v Ramo, in pride k velikemu studencu, ki je v Seku, in vpraša in reče: Kje je Samuel in David? Nekdo odgovori: Glej, v Najotu sta v Rami. 23 In gre tja v Najot v Rami, in duh Božji pride nad njega, in spotoma prerokuje, dokler ne pride v Najot v Rami. 24 In tudi on sleče oblačilo svoje in tudi prerokuje pred Samuelom, in je padel in ležal slečen ves ta dan in vso noč. Odtod pravijo: Je li Savel tudi med preroki?

1 David pa pobegne iz Najota v Rami ter pride in govori z Jonatanom: Kaj sem storil? Kaj je krivica moja in kaj je greh moj vpričo očeta tvojega, da mi streže po življenju? 2 On pa mu reče: Bog ne daj! ne umrješ. Glej, oče moj ne stori ničesar, ne velikega, ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred mano oče moj? Tega ni. 3 In David še priseže in reče: Oče tvoj dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, zato misli: Jonatan ne sme tega vedeti, ker bi ga bolelo! Pa zares, kakor Gospod živi in kakor živi duša tvoja, samo stopinja je med menoj in med smrtjo. 4 Jonatan pa reče Davidu: Storiti hočem zate, karkoli želi srce tvoje! 5 In David reče Jonatanu: Glej, jutri bo mlaj, ko bi moral sedeti pri mizi s kraljem. Toda pústi me, da se na polju skrijem do večera tretjega dne. 6 Ako me oče tvoj pogreši in vpraša, reci: David me je silno prosil, da sme pohiteti v Betlehem, mesto svoje, ker ondi je letna daritev za vso rodovino. 7 Ako poreče: Dobro! pomeni to mir za hlapca tvojega, – ako pa se razjezi, vedi, da je hudo sklenil pri sebi. 8 Zato izkaži milost hlapcu svojemu, ker si me uvedel v zavezo Gospodovo s seboj. Ako pa je kaka krivica na meni, ubij me sam, ker zakaj bi me vodil k očetu svojemu? 9 In Jonatan reče: Nič tega se ti ne bo zgodilo! Kajti ako bi jaz res zaznal, da je sklenil oče moj hudo spraviti nadte, bi li tebi ne sporočil? 10 Nato reče David Jonatanu: Kdo mi pove, ako ti oče tvoj kaj trdega odgovori? 11 Jonatan veli Davidu: Pojdi, idiva ven na polje! In šla sta skupaj na polje.

12 In Jonatan reče Davidu: Gospod, Bog Izraelov, bodi priča: ko bom zvedel jutri ob tem času ali tretjega dne, da je moj oče dobre volje proti Davidu, ako ne pošljem k tebi in ti tega ne razkrijem! 13 Gospod stôri to ali ono Jonatanu, ako ti ne razodenem, če bi bila volja očeta mojega storiti ti hudo; in pošljem te stran, da v miru odideš, in Gospod bodi s teboj, kakor je bil z očetom mojim. 14 Ti pa boš ne samo meni, dokler živim, izkazoval milost Gospodovo, da me ne usmrtiš, 15 ampak tudi hiši moji ne prikrati milosti svoje vekomaj, tudi ne, ko iztrebi Gospod sovražnike Davidove, vsakega s površja zemlje. 16 Tako je Jonatan storil zavezo s hišo Davidovo, rekoč: Gospod naj kaznuje sovražnike Davidove! 17 In Jonatan je velel Davidu še enkrat priseči pri ljubezni, ki jo je imel do njega; zakaj ljubil ga je kakor svojo dušo. 18 Nato reče Jonatan Davidu: Jutri bo mlaj, in pogrešali te bodo, ker sedež tvoj ostane prazen. 19 In tretji dan stopi hitro sem doli in pridi na mesto, kjer si se bil skril ob onem delavniku, in sedi blizu kamena Azela. 20 Jaz pa izstrelim tri pšice mimo njega, kakor da bi se vadil v tarčo streljati. 21 Pa pazi, pošljem dečka, veleč: Pojdi, išči pšice! Ako porečem dečku: Glej, pšice leže na tej strani za tabo, prinesi jih! – pridi, zakaj to pomeni mir tebi in nobene nevarnosti, kakor res Gospod živi. 22 Ako pa porečem dečku takole: Glej, pšice so pred teboj dalje! pojdi, zakaj Gospod te pošilja proč. 23 Za stvar pa, ki sva o njej govorila ti in jaz, glej, Gospod je priča med teboj in med menoj vekomaj!

24 David se je torej skril na polju. In ko pride mlaj, sede kralj za mizo k jedi. 25 In kralj je sedel na mestu svojem ob steni kakor navadno; in Jonatan vstane, da sede Abner zraven Savla; a Davidov sedež je bil prazen. 26 Toda Savel ni rekel ničesar ta dan, zakaj mislil je: Njemu se je kaj primerilo, morda ni čist; gotovo ni čist. 27 A drugi dan po mlaju, ko je bil Davidov sedež zopet prazen, reče Savel sinu svojemu Jonatanu: Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi, ne včeraj, ne danes? 28 In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem; 29 dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj rodovina naša opravlja daritev v mestu, in brat moj sam me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim brate svoje. Zato ni prišel k mizi kraljevi. 30 Tedaj se razvname srd Savlov zoper Jonatana in mu reče: Uporne popačenke sin! ali ne vem, da si izvolil sina Jesejevega na sramoto sebi in tudi materi svoji? 31 Zakaj dokler bo živel sin Jesejev na zemlji, ne bodeš utrjen, tudi tvoje kraljestvo ne. Zatorej pošlji ponj in ga pripelji k meni, zakaj mora umreti. 32 Jonatan odgovori svojemu očetu Savlu in mu reče: Zakaj bi moral umreti? kaj je storil? 33 A Savel mahne s sulico po njem, da bi ga prebodel. Tedaj spozna Jonatan, da je trdno sklenil oče njegov Davida umoriti. 34 In vstane Jonatan izza mize v goreči jezi, in ne okusi jedi tisti drugi dan meseca, zakaj žalilo se mu je Davida, ker ga je oče njegov tako onečastil.

35 Zjutraj pa odide Jonatan na polje na kraj, določen Davidu, in majhen deček z njim. 36 In veli dečku: Teci in išči mi pšice, ki jih izstrelim! In ko deček teče, izstreli pšico, da je letela mimo njega. 37 In ko dospe deček na mesto, kamor je padla pšica, kliče Jonatan za dečkom in reče: Ni li pšica dalje pred teboj? 38 Še kliče Jonatan za dečkom: Hitro teci, ne stoj! In Jonatanov deček zbere pšice in se vrne h gospodu svojemu. 39 A deček ni vedel ničesar, samo Jonatan in David sta vedela, kaj to pomeni. 40 Nato izroči Jonatan hlapcu svojemu orožje in mu veli: Pojdi, nesi je v mesto. 41 Ko pa deček odide, vstane David iz svojega skrivališča ob južni strani in pade z obrazom na tla ter se trikrat pokloni; potem poljubita drug drugega in skupaj jočeta, a David najbolj. 42 In Jonatan reče Davidu: Pojdi v miru! Kar sva obadva prisegla v imenu Gospodovem, rekoč: Gospod bodi med menoj in teboj in med semenom mojim in semenom tvojim, to veljaj vekomaj!

2 In David dospe v Nob k Ahimeleku duhovniku. In Ahimelek pride s trepetom Davidu nasproti in mu reče: Zakaj si sam in nikogar ni s teboj? 3 David reče duhovniku Ahimeleku: Kralj mi je nekaj ukazal in mi rekel: Naj nihče ne ve, po kaj sem te poslal in kaj sem ti ukazal. Hlapcem pa sem naročil, naj pridejo na ta in ta kraj. 4 In sedaj, kaj imaš pri roki? daj mi pet hlebov kruha v roko ali karkoli imaš! 5 Duhovnik pa odgovori in reče: Vsakdanjega kruha nimam pri roki, ampak le sveti kruh; če so se le mladeniči zdržali žen. 6 In David odgovori duhovniku in mu reče: Ni bilo žene z nami včeraj, ne predvčerajšnjim, ko sem odhajal, in posode mladeničev so svete; in tisti je že nekako vsakdanji kruh, tem bolj ker je danes novi posvečen v posodah. 7 Tedaj mu da duhovnik svetega kruha, ker tam ni bilo drugega nego kruhi obličja, ki so jih jemali izpred Gospoda, da polože gorke kruhe v dan, ko so jih vzeli. 8 Bil pa je ondi tisti dan mož iz služabnikov Savlovih, ki se je tam mudil pred Gospodom, in ime mu je bilo Doeg Edomec, načelnik Savlovih pastirjev. 9 In David reče Ahimeleku: Nimaš li tu pri roki sulice ali meča? Zakaj nisem vzel s seboj ne meča, ne orožja svojega, ker je kraljeva reč zahtevala naglost. 10 Duhovnik odgovori: Meč Goliata Filistejca, ki si ga ubil v Hrastovi dolini, glej, je zavit v odevo za naramnikom; če hočeš tega, ga vzemi, ker tu ni drugega. In David reče: Ni mu enakega, daj mi ga!

11 In David vstane in pobegne tisti dan iz strahu pred Savlom, in pride k Ahisu, kralju v Gatu. 12 In služabniki Ahisovi mu reko: Ni li to David, kralj dežele? Ni li ta, ki so o njem v kolu odpevale druga drugi, govoreč:

13 David pa, ko je premislil te besede v srcu, se silno zboji Ahisa, kralja v Gatu. 14 In premenil je svoje vedenje pred njimi, in je besnel v njih rokah in praskal po durih v vratih in sline cedil po bradi svoji. 15 Tedaj reče Ahis služabnikom svojim: Poglejte, vidite, da je ta mož blazen! Čemu ste mi ga privedli? 16 Imam li premalo norcev, da ste mi tegale pripeljali, da bi norel pred menoj? Ta li naj pride v hišo mojo?

1 David torej odrine odtod in pobegne v Adulamsko votlino. Ko to slišijo bratje njegovi in vsa družina očeta njegovega, pridejo tja doli k njemu.

1 David torej odrine odtod in pobegne v Adulamsko votlino. Ko to slišijo bratje njegovi in vsa družina očeta njegovega, pridejo tja doli k njemu. 2 In zbrali so se pri njem vsake vrste ljudje, kdorkoli je bil v stiski in kogar je pritiskal upnik in kdor je bil žalostnega srca, in on je postal njih poglavar; in bilo jih je pri njem okoli štiristo mož.

3 In odondod odide David v Micpo na Moabskem, in reče kralju Moabcev: Prosim, naj oče moj in mati moja prideta in bivata pri vas, dokler ne zvem, kaj Bog stori z menoj. 4 In pripeljal ju je pred kralja moabskega, in sta ostala pri njem vse dni, dokler je David bival na trdnjavi. 5 A prerok Gad reče Davidu: Ne ostani na tej trdnjavi, vstani in pojdi v deželo Judovo. Tedaj odide David in pride v gozd pri Haretu.

6 In Savel je čul, da so zvedeli za Davida in za može, ki so bili z njim. Savel pa je sedel v Gibei, pod tamarisko na višavi, v roki držeč sulico, in vsi hlapci njegovi so stali pred njim. 7 In reče Savel vsem hlapcem svojim, pri njem stoječim: Čujte vendar, Benjaminci! Ali vam da vsakemu sin Jesejev njiv in vinogradov? Postavi li vas vse za poveljnike čez tisoč in poveljnike čez sto? 8 Da ste se vsi zavezali zoper mene in ga ni, ki bi mi povedal, ko se moj sin veže s sinom Jesejevim? In ni ga med vami, ki bi mu bilo žal zaradi mene ali ki bi mi razodel, da je moj sin obudil mojega hlapca zoper mene, da preži name, kakor se danes vidi! 9 Nato odgovori Doeg Edomec, ki je stal poleg Savlovih hlapcev, in reče: Videl sem sina Jesejevega, da je prišel v Nob k Ahimeleku, sinu Ahitubovemu. 10 In on je zanj vprašal Gospoda in mu je dal živeža in meč Goliata Filistejca. 11 Tedaj pošlje kralj, da pokličejo Ahimeleka duhovnika, sina Ahitubovega, in vso očeta njegovega družino, duhovnike, ki so bili v Nobu; in vsi pridejo pred kralja. 12 In Savel veli: Čuj zdaj, sin Ahitubov! On odgovori: Glej, tu sem, gospod moj! 13 In Savel mu reče: Zakaj sta se zavezala zoper mene, ti in sin Jesejev, da si mu dal kruha in meč in si zanj vprašal Boga, da se vzdigne zoper mene, prežeč name, kakor se danes vidi? 14 Nato odgovori Ahimelek kralju in reče: In kdo je med vsemi služabniki tvojimi tako zvest kakor David, ki je kraljev zet in hodi v tvoje svetovalstvo in je spoštovan v hiši tvoji? 15 Ali sem šele danes zanj začel vpraševati Boga? To ne bodi na meni! Kralj naj ne prisoja kaj takega hlapcu svojemu, ne vsej očeta mojega družini, zakaj hlapec tvoj ne ve nič tega, ne malega, ne velikega. 16 Toda kralj reče: Gotovo umreš, Ahimelek, ti in vsa očeta tvojega družina! 17 In kralj veli stražarjem, ki so stali pri njem: Obrnite se in pobijte duhovnike Gospodove! Zakaj njih roka je tudi z Davidom, ker so vedeli, da beži, in mi niso naznanili. Ali kraljevi hlapci niso hoteli rok iztegniti na duhovnike Gospodove, da jih ubijejo. 18 In kralj veli Doegu: Obrni se ti in udari duhovnike! In Doeg Edomec se obrne in udari duhovnike, in je pobil tisti dan petinosemdeset mož, ki so nosili platneni naramnik. 19 In Nob, mesto duhovnikov, je udaril z ostrino meča, može in žene, otroke in dojence, goved in osle in ovce z ostrino meča. 20 Le eden sinov Ahimeleka, sina Ahitubovega, po imenu Abiatar, se je rešil, bežeč za Davidom. 21 In Abiatar je oznanil Davidu, da je Savel pomoril duhovnike Gospodove. 22 David pa reče Abiatarju: Vedel sem tisti dan, ko je bil ondi Doeg Edomec, da gotovo oznani Savlu; jaz sem povzročil smrt vseh oseb iz očeta tvojega hiše. 23 Ostani pri meni in se ne boj! Zakaj kdor meni streže po življenju, streže tebi po življenju, in pri meni boš dobro obvarovan.