Srce moje se raduje v Gospodu,

rog moj je povišan po Gospodu;

usta moja so se široko odprla zoper sovražnike moje,

kajti veselim se zveličanja tvojega.

2 Nihče ni tako svet kakor Gospod,

kajti razen tebe ni nobenega;

in ni nobene Skale, kakor je naš Bog.

3 Ne množite govorov o visokih rečeh,

predrznost naj ne pride iz vaših ust:

kajti Gospod je Bog mogočni, ki vse pozna,

in misli človeške na tehtnico deva on.

4 Močnih lok je zlomljen,

a slabotni so opasani z močjo.

5 Kateri so bili siti, so v službo stopili za kruh,

in kateri so lakoto trpeli, niso več lačni;

in nerodovitna je rodila sedmero,

in katera je veliko imela otrok, je onemogla.

6 Gospod mori in oživlja,

pelje v kraj smrti in zopet nazaj.

7 Gospod spravi v uboštvo in obogati,

on ponižuje, pa tudi povišuje.

8 On povišuje ubožca iz prahu,

siromaka vzdiguje iz blata,

da ga posadi med plemenitnike

in mu da podedovati slave prestol;

kajti Gospodovi so stebri zemlje,

in on je nanje postavil svet.

9 On bo varoval svojih svetnikov noge,

ali brezbožniki umolknejo v temi;

zakaj po svoji moči človek ne pride kvišku.

10 Zatrti bodo, kateri nasprotujejo Gospodu,

zoper nje bo on grmel v nebesih.

Gospod bo sodil kraje zemlje,

in da moč kralju svojemu

in poviša rog maziljenca svojega.