1 Sporoče pa Davidu: Glej, Filistejci se vojskujejo zoper Keilo in plenijo gumna. 2 Tedaj vpraša David Gospoda, rekoč: Ali naj grem in udarim te Filistejce? In Gospod veli Davidu: Pojdi in udari Filistejce in reši Keilo. 3 A možje Davidovi mu reko: Glej, strah nas je tu na Judovem; koliko bolj, ako pojdemo h Keili proti vojskam Filistejcev? 4 Tedaj vpraša David še enkrat Gospoda. In Gospod mu odgovori in reče: Vstani, pojdi doli v Keilo, kajti dam ti Filistejce v roko. 5 David torej gre z možmi svojimi proti Keili in se bojuje s Filistejci, in razžene njih živino ter jih porazi v velikem poboju. Tako je David rešil prebivalce v Keili. 6 Ko pa je bežal Abiatar, sin Ahimelekov, k Davidu proti Keili, je prišel doli z naramnikom v roki svoji. 7 Tedaj sporoče Savlu, da je David prišel v Keilo. In Savel reče: Bog ga je dal v roko mojo, kajti zaprt je, ko je prišel v mesto, ki ima vrata in zapahe. 8 In Savel skliče vse ljudstvo v boj, da gredo doli proti Keili oblegat Davida in može njegove. 9 Ko pa David zazna, da mu Savel snuje nesrečo, veli Abiatarju duhovniku: Prinesi sem naramnik! 10 In David reče: O Gospod, Bog Izraelov, hlapec tvoj je zvedel za gotovo, da namerava Savel priti v Keilo, da bi pogubil mesto zaradi mene. 11 Me li bodo meščani v Keili izročili njemu? In pride li Savel doli, kakor je slišal hlapec tvoj? Gospod, Bog Izraelov, naznani, prosim, hlapcu svojemu! In Gospod reče: Pride doli. 12 Nato reče David: Izdado li meščani v Keili mene in može moje Savlu v roke? In Gospod odgovori: Izdado. 13 Tedaj vstane David in mož njegovih okoli šeststo, in uidejo iz Keile in gredo, kamorkoli so mogli iti. In ko sporoče Savlu, da je David pobegnil iz Keile, se neha tja pripravljati.

14 David pa je bival v puščavi na trdnjavah in se je mudil na gorovju v Zifski puščavi. In Savel ga je iskal vse dni, a Bog mu ga ni izdal v roke. 15 Ko pa David zve, da je šel Savel streč mu po življenju, je bil David v Zifski puščavi v logu. 16 In Jonatan, sin Savlov, vstane in gre k Davidu v log in mu pokrepča roko v Bogu. 17 In mu reče: Ne boj se, zakaj roka Savla, očeta mojega, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bodem prvi pri tebi: to tudi ve Savel, oče moj. 18 In oba sta sklenila zavezo pred Gospodom. In David je ostal v logu, a Jonatan je šel domov.

19 Potem pridejo Zifovci k Savlu gori v Gibeo in reko: Ne skriva li se David pri nas po trdnjavah v logu, na hribu Hahili, ki je ob južni strani puščave? 20 Sedaj torej, o kralj, pridi doli po vsej želji srca svojega, in na nas je, da ga izdamo kralju v roko. 21 In Savel reče: Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste se me usmilili! 22 Pojdite tja, prosim, in še bolje se prepričajte, in zvedite in preglejte mesto, kjer ima brlog, in kdo ga je ondi videl; zakaj povedali so mi, da je zelo zvit. 23 Oglejte torej in pozvedite vsa zakotja, po katerih se skriva, in spet pridite k meni, kadar bodete gotovi, in pojdem z vami. Ako je v deželi, ga hočem iskati med vsemi tisoči Judovimi! 24 In vstanejo in gredo v Zif pred Savlom. David pa in možje njegovi so bili v Maonski puščavi, v nižini ob južni strani puščave. 25 In Savel odrine z možmi svojimi ga iskat. A Davidu se sporoči to, in stopi po skali doli in ostane v Maonski puščavi. In ko to sliši Savel, pohiti za Davidom v Maonsko puščavo. 26 In Savel je šel po tej strani gore, David in možje njegovi pa po oni strani gore. In David je hitel, da uide izpred Savla, a Savel in moštvo njegovo je obdalo Davida in može njegove, da bi jih ujeli. 27 V tem dospe sel k Savlu in reče: Hiti in pridi, zakaj Filistejci so napadli deželo! 28 Savel se torej obrne, da ne bi podil Davida, in se napravi zoper Filistejce. Zato se imenuje tisto mesto Sela-hamah-lekot.

2 In ko se Savel vrne od Filistejcev, mu sporoče, rekoč: Glej, David je v Engedijski puščavi. 3 Tedaj vzame Savel tri tisoč izbranih mož iz vsega Izraela in odrine iskat Davida po skalah divjih koz. 4 In pride k ovčjim stanom pri poti, in ondi je bila votlina, in Savel stopi vanjo na potrebo. David in možje njegovi pa so sedeli zadaj v votlini. 5 In možje Davidovi mu reko: Glej, to je dan, o katerem ti je govoril Gospod: Glej, jaz ti dam sovražnika tvojega v roko, in storiš mu, kakor se ti bo zdelo prav. Tedaj vstane David in tiho odreže rob Savlovega plašča. 6 Potem pa očita Davidu srce njegovo, ker je odrezal Savlu rob plašča, 7 in reče možem svojim: Gospod me obvaruj, da ne storim te stvari gospodu svojemu, maziljencu Gospodovemu, da bi iztegnil roko zoper njega; kajti on je maziljenec Gospodov! 8 Tako je David ukrotil može svoje s temi besedami in jim ni dovolil vzdigniti se zoper Savla. In Savel vstane iz votline in gre svojim potom. 9 Potem vstane tudi David in stopi iz votline in kliče za Savlom, rekoč: Gospod moj, kralj! In ko se ozre Savel, se nagne David z obličjem k tlom in se prikloni. 10 In David reče Savlu: Zakaj poslušaš besede ljudi, ki pravijo, da išče David nesreče tvoje? 11 Glej, danes so videle oči tvoje, da te je Gospod dal v votlini meni v roko, in bilo mi je rečeno, naj te umorim; ali oko moje ti je zaneslo, in dejal sem: Ne iztegnem roke zoper gospoda svojega, kajti on je maziljenec Gospodov. 12 Marveč glej, oče moj, glej rob plašča svojega v roki moji, da te res nisem hotel umoriti, ko sem odrezal rob plašča tvojega. Spoznaj in poglej, da nič hudega ni v roki moji, ne nobenega prestopka, in da nisem grešil zoper tebe, a ti mi strežeš po življenju, da bi mi ga vzel. 13 Gospod bo sodnik med menoj in teboj in me bo nad tabo maščeval, ali roka moja se te ne dotakne. 14 Kakor pravi pregovor starih: Od krivičnih prihaja krivičnost; zato se te roka moja ne dotakne. 15 Za kom se je gnal Izraelov kralj? Koga preganjaš? mrtvega psa? bolho edino? 16 Gospod torej bodi sodnik in razsódi med menoj in teboj in oglej in prevzemi pravdo mojo in me oprosti roke tvoje.

17 In ko David konča govor svoj Savlu, reče Savel: Ni li to tvoj glas, sin moj David? In Savel povzdigne glas svoj ter joka. 18 In reče Davidu: Pravičnejši si od mene: kajti ti si mi izkazal dobro, jaz pa sem ti povrnil hudo. 19 In ti si danes pokazal, da si mi dobroto storil: zakaj ko me je Gospod izdal tebi v roko, me vendar nisi umoril. 20 Saj če kdo zaloti sovražnika svojega, ali ga pusti mirnim potom? Zato ti Gospod poplačaj z dobrim, kar si mi storil ta dan. 21 In sedaj, glej, vem, da bodeš gotovo kralj ter da bo kraljestvo Izraelovo trdno stalo v tvoji roki. 22 Prisezi mi torej zdaj pri Gospodu, da ne zatareš semena mojega po meni in da ne potrebiš imena mojega iz očeta mojega hiše. 23 In David priseže Savlu. Tedaj odide Savel domov, David in možje njegovi pa se spravijo gori v trdnjavo.

1 In Samuel je umrl, in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. In so ga pokopali v hiši njegovi v Rami. David pa vstane in gre doli v Paransko puščavo.

2 Bil pa je v Maonu mož, ki je imel posestvo svoje v Karmelu, in ta mož je bil silno velik in je imel tri tisoč ovac in tisoč koz. In je strigel ovce svoje v Karmelu. 3 Ime pa je bilo tistemu možu Nabal in ime ženi njegovi Abigaila; in žena je bila jako razumna in lepega lica, a mož neotesanec in hudoben v svojih dejanjih; bil pa je iz družine Kalebove. 4 Ko pa je David slišal v puščavi, da striže Nabal ovce svoje, 5 pošlje deset mladeničev in jim reče: Pojdite gori v Karmel, in ko pridete k Nabalu, ga prijazno pozdravite v mojem imenu 6 in recite: Sreča! Mir bodi tebi in hiši tvoji mir in vsemu, kar imaš, mir! 7 Slišal sem, da imaš strižce. Pastirji pa, kar jih imaš, so bili pri nas, in nismo jim bili nadležni, tudi niso ničesar pogrešali vse dni, dokler so bili ob Karmelu. 8 Vprašaj mladeniče svoje, in ti bodo povedali. Zato naj najdejo moji mladeniči milost v tvojih očeh; zakaj prišli smo na dober dan. Daj, prosim, hlapcem svojim in sinu svojemu Davidu, kar ti pride v roko. 9 In ko pridejo mladeniči Davidovi, govore Nabalu po vseh teh besedah v imenu Davidovem, in umolknejo. 10 Nabal pa odgovori hlapcem Davidovim in reče: Kdo je David? in kdo je Jesejev sin? Dandanes je čimdalje več hlapcev, ki uhajajo svojim gospodarjem! 11 Ali naj vzamem kruh svoj in vodo svojo in meso živinčet, ki sem jih zaklal za strižce svoje, in naj to dam ljudem, za katere ne vem, odkod so? 12 Tedaj se obrnejo mladeniči Davidovi na svojo pot. In pridejo nazaj k njemu in mu povedo vse te besede. 13 In David veli možem svojim: Vsak si opaši meč! In vsi se opašejo z mečem, tudi David opaše svoj meč. In je šlo za njim gori blizu štiristo mož, dvesto jih je pa ostalo pri prtljagi.

14 Eden mladeničev pa oznani Abigaili, ženi Nabalovi, rekoč: Glej, David je poslal sle iz puščave, da pozdravijo našega gospodarja, a on je kriče planil nanje. 15 Toda tisti možje so nam bili dosti v prospeh, in žalega se nam ni nič zgodilo, tudi nismo ničesar pogrešali, dokler smo z njimi občevali, ko smo bili na polju; 16 bili so nam kakor zidovje po noči in po dnevi, dokler smo pri njih pasli ovce. 17 Zdaj torej pazi in premisli, kaj ti je storiti; zakaj hudo je sklenjeno zoper gospodarja našega in zoper vso hišo njegovo. On pa je tak otrok Belijalov, da ne more nihče z njim govoriti. 18 Tedaj pohiti Abigaila, in vzame dvesto hlebov in dva mehova vina in pet pripravljenih ovac in pet meric opraženega zrnja in sto posušenih grozdov in dvesto kep smokev, in naloži to na osle. 19 In veli mladeničem svojim: Pojdite pred menoj, glejte, jaz pridem za vami! A možu svojemu Nabalu ni povedala nič. 20 In ko sede na osla in jezdi doli po gorskem ovinku, pridejo ji nasproti David in možje njegovi, in jih sreča. 21 David pa je rekel: Res sem zastonj varoval vse, kar je njegovega, v puščavi, da se ni ničesar pogrešilo tega, kar ima; še hudo mi je povrnil za dobro. 22 To naj stori Bog sovražnikom Davidovim in to naj doda, ako pustim od vsega, kar je njegovega, do jutranjega svita le enega moškega. 23 In ko vidi Abigaila Davida, spusti se hitro z osla in pade pred Davidom na obraz in se prikloni do tal. 24 In pade k nogam njegovim in reče: Na meni, gospod moj, na meni bodi ta pregreha, in dovoli, prosim, dekli svoji govoriti v ušesa tvoja, in čuj dekle svoje besede! 25 Ne oziraj se, prosim, gospod moj, na tistega moža Belijalovega, na Nabala; zakaj kakršno je ime njegovo, takšen je on sam: Nabal mu je ime, in brezumnost je pri njem. Jaz pa, dekla tvoja, nisem videla mladeničev gospoda svojega, ki si jih poslal. 26 Zdaj pa, gospod moj, kakor res živi Gospod in živi duša tvoja: Gospod ti je zabranil, da nisi prišel prelivat krvi in se nisi maščeval z lastno roko. Naj torej bodo kakor Nabal sovražniki tvoji in kateri žele nesreče gospodu mojemu. 27 Tu je darilo, ki ga je služabnica tvoja prinesla gospodu svojemu; daj ga mladeničem, ki hodijo za gospodom mojim. 28 Odpusti, prosim, dekli svoji prestopek; zakaj Gospod bo gotovo ustanovil trdno hišo gospodu mojemu, ker gospod moj se vojskuje v bojih Gospodovih, in nič hudega se ni našlo na tebi, odkar živiš. 29 In ako bi se vzdignil človek, da te preganja in ti streže po življenju, gospoda mojega duša bode zvezana v zvezi živečih pri Gospodu, Bogu tvojem; a dušo sovražnikov tvojih naj zaluči kakor s prače. 30 In kadar Gospod stori gospodu mojemu po vsem dobrem, kar ti je obljubil, in ti zapove, da bodi vojvoda Izraelu, 31 ti tega ne bode žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval gospod moj. In ko Gospod stori dobro gospodu mojemu, spomni se dekle svoje. 32 Nato reče David Abigaili: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti! 33 In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in se maščevat z lastno roko. 34 Zakaj v resnici, kakor res živi Gospod, Bog Izraelov, ki mi je ubranil, da ti nisem storil žalega, ako bi ne bila hitro prišla naproti, gotovo bi ne bil ostal Nabalu do jutranjega svita ne eden moški! 35 David torej sprejme iz roke njene, kar mu je prinesla, in ji reče: Pojdi v miru gori v hišo svojo! Glej, slišal sem glas tvoj in se ozrl na tvojo osebo!

36 In Abigaila pride k Nabalu. In glej, pripravil je v hiši svoji gostijo, kakor kraljevo gostijo, in srce Nabalovo je bilo veselo v njem, zakaj bil je jako pijan. Zato mu ona ničesar ne pove, ne malega, ne velikega, do jutranjega svita. 37 Ko pa se je zdanilo in se je Nabalu izkadilo vino, mu pove žena njegova te reči. In srce mu je v životu omrtvelo, in bil je kakor kamen. 38 In kakih deset dni pozneje udari Gospod Nabala, da je umrl. 39 In ko David zasliši, da je Nabal mrtev, reče: Hvaljen bodi Gospod, ki je prevzel pravdo mojo za sramotenje Nabalovo in je zadržal hlapca svojega, da ni storil hudega; in hudobnost Nabalovo mu je povrnil na glavo! In David pošlje in veli govoriti z Abigailo, da bi si jo vzel za ženo. 40 In ko pridejo hlapci Davidovi k Abigaili v Karmel, jo ogovore in reko: David nas je poslal k tebi, da bi te vzel za ženo. 41 Ona vstane in se prikloni z obličjem do tal in reče: Glej, tu je dekla tvoja, da bode služkinja in da umiva noge gospodarja svojega hlapcem! 42 In Abigaila hitro vstane in sede na osla in za njo gre pet njenih dekel, in je šla za sli Davidovimi in mu je postala žena. 43 Tudi Ahinoamo iz Jezreela je vzel David za ženo. Tako sta bili obedve ženi Davidovi. 44 Savel pa je bil dal Mihalo, hčer svojo, ženo Davidovo, Faltimu, sinu Laisovemu, iz Galima.

1 Zifovci pa pridejo k Savlu v Gibeo in reko: Ali se ne skriva David na hribu Hahili, ki je pred puščavo? 2 Tedaj se vzdigne Savel in gre doli v Zifsko puščavo in z njim tri tisoč izbranih mož iz Izraela, da iščejo Davida v puščavi pri Zifu. 3 In Savel se je ušotoril na hribu Hahili, ki je pred puščavo, ob poti. Ali David je ostal v puščavi, in ko vidi, da je Savel prišel za njim v puščavo, 4 pošlje oglednike in zve, da je Savel že gotovo prišel. 5 In David vstane ter pride na mesto, kjer je Savel razpel šotore, in si ogleda kraj, kjer je ležal Savel in Abner, sin Nerov, poveljnik vojske njegove; in Savel je ležal sredi tabora za vozovi in moštvo je imelo šotore okrog njega. 6 Tedaj izpregovori David in reče Ahimeleku Hetejcu in Abisaju, sinu Zervijinemu, bratu Joabovemu: Kdo pojde z menoj doli k Savlu v tabor? In Abisaj reče: Jaz pojdem s teboj. 7 Prideta torej David in Abisaj k ljudstvu po noči. In glej, Savel je ležal speč sredi tabora za vozovi in sulica njegova je bila zabodena v zemljo pri glavi njegovi, Abner in ljudstvo pa je ležalo kroginkrog njega. 8 Tedaj reče Abisaj Davidu: Bog ti je danes izdal sovražnika tvojega v roko. Sedaj pa naj ga, prosim, zabodem s sulico v zemljo z enim mahljajem, da v drugič ne bo treba. 9 A David reče Abisaju: Ne umori ga! Kajti kdo bi smel iztegniti roko zoper maziljenca Gospodovega, pa ostati brez kazni? 10 Še reče David: Kakor res Gospod živi, ako se ne zgodi, da ga Gospod udari ali pride dan njegov, da umrje, ali da pojde v boj in pogine, 11 mene Gospod obvaruj, da ne iztegnem roke na maziljenca Gospodovega! Sedaj pa vzemi, prosim, sulico, ki je pri glavi njegovi, in vrč vode, pa pojdiva! 12 Tako vzame David sulico in vrč vode od glave Savlove, in odideta; in nihče ju ne vidi niti opazi, tudi se nihče ne prebudi, temveč so vsi spali, zakaj prišlo je nanje trdno spanje od Gospoda.

13 Ko pa preide David na nasprotno stran, stopi na vrh hriba od daleč, da je bila precejšnja razdalja med njimi; 14 in David zavpije proti ljudstvu in proti Abnerju, sinu Nerovemu, rekoč: Ne odgovoriš li, Abner? Tedaj odgovori Abner in reče: Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju? 15 In David reče Abnerju: Ali nisi mož? in kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj torej nisi stražil gospoda svojega, kralja? Prišel je namreč nekdo iz ljudstva noter, da umori kralja, gospoda tvojega! 16 To pa ni lepo, kar si storil. Kakor res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili gospoda svojega, maziljenca Gospodovega. Sedaj pa, poglej, kje je kraljeva sulica in vrč vode, ki ju je imel pri glavi? 17 V tem spozna Savel glas Davidov in reče: Ni li tvoj glas, sin moj David? In David odvrne: Moj glas, o gospod moj, kralj! 18 Dalje reče: Zakaj tako preganja gospod moj hlapca svojega? Ker kaj sem storil? in kaj je hudega v roki moji? 19 Sedaj pa poslušaj, prosim, gospod moj, kralj, besede hlapca svojega. Ako te Gospod draži zoper mene, naj se pomiri z daritvijo; ako pa to povzročajo otroci človeški, naj bodo prekleti pred Gospodom, ker so me spodili ta čas, da ne bi imel deleštva v dediščini Gospodovi, rekoč: Pojdi, služi drugim bogovom! 20 Sedaj torej, naj se ne prelije moja kri na zemljo, daleč od obličja Gospodovega; zakaj kralj Izraelov je šel iskat bolho edino, kakor če kdo lovi jerebico po planinah. 21 Tedaj reče Savel: Grešil sem. Vrni se, sin moj David, zakaj ne storim ti več nobene žali, ker je drago bilo danes življenje moje v tvojih očeh; glej, nespametno sem ravnal in prehudo se motil. 22 David odgovori in reče: Glej, tu je sulica kraljeva, naj pride eden mladeničev sem ter jo odnese. 23 Gospod pa povrne vsakemu po pravičnosti in zvestobi njegovi; zakaj Gospod te je danes dal meni v roko, toda nisem hotel iztegniti roke zoper maziljenca Gospodovega. 24 In glej, kakor je bilo danes dragoceno življenje tvoje v mojih očeh, tako bo življenje moje dragoceno v očeh Gospodovih, in on me otme iz vsake stiske. 25 Nato reče Savel Davidu: Blagoslovljen bodi, sin moj David! Ti izvršiš veliko in gotovo zmagaš. In David je šel svojim potom, Savel pa se je vrnil v svoj kraj.

1 David pa reče v srcu svojem: Nekega dne pa vendar poginem pod roko Savlovo. Najbolje zame, da naglo zbežim v deželo Filistejcev, in Savel me neha iskati po vseh pokrajinah Izraelovih, in tako se rešim roke njegove.

1 David pa reče v srcu svojem: Nekega dne pa vendar poginem pod roko Savlovo. Najbolje zame, da naglo zbežim v deželo Filistejcev, in Savel me neha iskati po vseh pokrajinah Izraelovih, in tako se rešim roke njegove. 2 David torej vstane in gre na ono stran, on in šeststo mož, ki so bili z njim, k Ahisu, sinu Maokovemu, kralju v Gatu. 3 In David je prebival z Ahisom v Gatu, on in možje njegovi, vsak z družino svojo, tudi David z dvema ženama svojima, z Ahinoamo Jezreelsko in Abigailo Karmelsko, bivšo Nabalovo ženo. 4 In ko so povedali Savlu, da je David pobegnil v Gat, ga ni več iskal.

5 In David reče Ahisu: Ako sem, prosim, našel milost v očeh tvojih, naj mi dado prostora v kakem mestu na deželi, da bi v njem prebival; kajti čemu naj prebiva hlapec tvoj pri tebi v kraljevem mestu? 6 Tedaj mu da Ahis Ziklag tisti dan. Odtod je Ziklag last kraljev Judovih do tega dne. 7 In število dni, kar jih je David prebil v deželi Filistejcev, je bilo leto in štiri mesece. 8 David pa in možje njegovi so hodili gori in so naskakovali Gesurske in Girzejce in Amalekovce, zakaj ti so bili prebivalci te dežele od starodavna, do tja, koder se gre v Sur in do Egiptovske dežele. 9 In David je pustošil deželo ter ni dal živeti ne možu, ne ženi, in ko je bil pobral ovce, goveda, osle, velblode in oblačila, se je vrnil in prišel k Ahisu. 10 In ko je Ahis vprašal: Kam ste vdrli danes? je rekel David: V južno stran Judovo, in v južno stran Jerahmelijcev, in v južno stran Kenejcev. 11 David pa ni ohranil živega ne moža, ne žene, da bi ju pripeljal v Gat, rekoč: Da bi nas ne ovadili in ne rekli: Tako je storil David! Tako je navadno delal, dokler je prebival v deželi Filistejcev. 12 Zato je Ahis veroval Davidu in menil: Omrzil se je pri ljudstvu svojem Izraelu, zato bode hlapec moj vekomaj.